Salvatore Cantone, podjetnik v Italiji, vodi združenje za boj proti izkoriščanju, saj se je odločno uprl plačevati mafiji.
»Odkar sem naznanil človeka, ki me je izsiljeval, me imajo mnogi za izdajalca. Vedno me kdo žali, ker meni, da so člani mafije dobri. Na to sem se navadil in mi ni bilo nikoli žal za to, kar sem naredil.« Odločen pogled, miren glas: to je Salvatore Cantone, 49 let, ki vodi podjetje za industrijsko projektiranje z gradbišči po vsej Italiji. Ima 25 zaposlenih, od teh kakih deset zaradi ekonomske krize začasno zaposlenih. Dela od 6h zjutraj do kasnega večera in njegovo geslo je: »Skrbeti za stranko«, kar je možno takoj opaziti v pisarnah tega podjetja.
Smo v Pomigliano d’Arco, 60.000 prebivalcev, v neapeljski provinci. To je mesto tovarne Fiata in protestov delavcev, ki so izgubili službo, mednarodnega festivala jazza, a tudi kamore (vrsta mafije). Plačati prispevek kamori je tukaj za mnoge pravilo, ki se ga je treba držati, če nočeš, da ti grozijo s smrtjo in da izvajajo represalije. Toda Cantone se je temu uprl. »Poglobil sem svojo vero, in to je vplivalo tudi na moj način življenja. Nisem mogel popustiti,« pripoveduje, »ne bi mogel več pogledati v oči svojih otrok.«
Prva zahteva je prišla leta 2005: 20.000 evrov na leto »za družine zaprtih mafijcev«, so mu povedali. »Poklicali so me k šefu domov: bunker, poln svetih podob. Uprl sem se, a sem plačal 1.500 evrov.« Naslednje leto so prišle druge zahteve. »Toda tokrat sem bil odločen: ne bom dal denarja nekomu, ki živi na račun dela drugih.«
Začnejo se povračilni ukrepi . »Neke noči so okradli podjetje. Škode je bilo za skoraj 100.000 evrov. Pobrali so vse aparate in orodje, da nismo mogli delati.«
Podjetnik ni popustil. »Ko sem govoril o tem z ženo in s sinom, sem pogledal na slike mojih hčera in se odločil, da bom krajo naznanil. Ozračje je bilo težko. Bal sem se represalij, ker sem postavljal v nevarnost svojo družino in svoje zaposlene, a sem vedno živel pošteno, nisem mogel popustiti.«
Ko so začasno izpustili iz zapora enega izmed izsiljevalcev, je bilo še huje. »To so bili zelo težki meseci. Kdor nas ni že osamil, je zelo pritiskal na to, da bi umaknil prijavo: zaradi tega sem iz hiše vrgel svojega bližnjega sorodnika.« Trdno oporo je imel v ženi in v duhovniku Peppinu Gambardelli.
»Psihološki pritiski, pod katerimi je živel Salvatore,« je pojasnil duhovnik, »so bili zelo hudi, kajti kamora uživa med ljudmi simpatijo. Zavedal se je, kako težka odločitev je to, ozračje je bilo napeto zaradi groženj s smrtjo. Vstopil sem v stik z neapeljskim združenjem, ki se bori proti izkoriščanju.«
Skupaj z nekaj podjetniki in s pogumnimi meščani je nastala prva organizacija za zakonitost v tem mestu. »Eno leto smo se srečevali,« pove duhovnik don Peppino, »v veliki tajnosti in nekateri so se ustrašili in se umaknili. Vedno smo podpirali Salvatora, tudi na sojenju.« Tisti dan bi morale priti štiri priče, dve se nista pojavili na sodišču. »Bil sem nervozen,« pove Cantone. »Člani kamore so gledali name izza rešetk. Molil sem k Mariji, naj mi pomaga, in ko je bilo treba govoriti, sem v krogu svojih prijateljev brez strahu spregovoril.« Proces se je končal z obsodbo krivcev.
Prizadevanje Cantoneja v prid zakonitosti se nadaljuje, pomaga mu živa in prizadevna skupnost, dela na lokalnih iniciativah, forumih in srečanjih (lanskega septembra na primer v LoppianoLabu) po vsej Italiji. 19. marca se je 10.000 ljudi udeležilo pohoda za zakonitost, ki ga je z Zvezo za boj proti izkoriščanju in v sodelovanju z župnijo organiziral v Pomiglianu d’Arco.. »Deset tisoč ljudi, ki v tem mestu hočejo zakonitost,« pravi Cantone, »je že sama po sebi novica. To pomeni, da obstajajo možje in žene, ki se zastonj in z veliko žrtvijo trudijo, da bi se osvobodili mafije.«
Vir: Città Nuova
