Umetnost služenja, izjemna ljubezen in politična aktivnost so priložnosti za zdravljenje ran. Izkušnja Charity Chege, socialne delavke iz Kenije.
“Biti glasnica najbolj potrebnih in tistih, ki jim nihče ne prisluhne”. S to globoko željo se je začela politična dejavnsot Charity Chege, volontarije iz Gibanja fokolarov iz Juje v Keniji. Je socialna delavka, mati štirih otrok in v svojem vsakdanu se konkretno srečuje s trpljenjem svojih someščanov: s sirotami, starci, ki morajo skrbeti za vnuke, ker so starši umrli zaradi aidsa, z ljudmi, ki živijo v skrajni bedi.
“Pred volitvami leta 2007,” pripoveduje, “sem zaupala Chiari Lubich, da bi rada služila svojim ljudem in da sem se zato odločila kandidirati na občinskih volitvah. Opogumila me je in me spomnila, da je ‘politika ljubezen vseh ljubezni'”. Charity ni bila izvoljena, “toda razumela sem, da se zame ni nič spremenilo, še naprej sem lahko in sem morala služiti in ljubiti.” Na žalost priložnosti ne manjka, po volitvah je prišlo do neredov in spopadov med člani različnih plemen: “Veliko ljudi je izgubilo življenje, drugi so izgubili vse in še drugi so morali zapustiti svoje kraje zaradi tolikšnega nasilja.”
Leta 2013 se je Charity odločila znova kandidirati v koaliciji, ki je odražala njene vrednote: “Ko so me presenečeni spraševali, zakaj se nisem pridružila skupini, v kateri je bila večina članov iz mojega plemena, sem odgovorila: Živim za vesoljno družino!”
Čas pred volitvami je bil priložnost za to, da se je seznanila in sprejela stiske in potrebe: “Ko smo obiskali ljudi, ki so ostali brez doma, žrtve nasilja prejšnjih volitev, sem razumela, da je bilo najpomembnejše to, da sem jih ljubila in ne toliko predstavljala svoj program. Srečala sem se z veliko jezo, govorila sem jim o odpuščanju. Kolegici sta me vprašali, zakaj delam tako, in odgovorila sem jima, da je naš odnos z ljudmi najpomembnejši in če hočemo, da bodo srečni, jim moramo pomagati, da odpustijo.”
Tudi tokrat ni bila izvoljena, a številni, ki poznajo njeno zavzemanje, se obračajo k njej, saj so prepričani, da jim bo pripravljena pomagati. “Nekega dne sem bila na tržnici,” pripoveduje, “približala se mi je gospa in me prosila, če lahko storim kaj zanjo, ker je bolna. Dodala je, da so številni drugi prebivalci njene vasi bolni kot ona. Razumela sem, da gre za aids. Ob tej priložnosti sem prišla v stik s kakimi tridesetimi ljudmi, ki živijo s tem virusom. Po naših vaseh imajo do takih ljudi hud predsodek, zato slabo ravnajo z njimi, jih izkoriščajo. Pogosto jih lastne družine ne sprejmejo in odklanjajo, zato se nekateri prepustijo bolezni in ne iščejo primernega zdravljenja.
Odločila sem se, da dejavno živim svoj prispevek, tako da ljubim konkretno vsakega posebej, pritegnila sem tudi mlade iz Gibanja. Z njimi delamo tako, , da bi ti naši prijatelji začutili, da jih sprejemamo, da bomo potem poskusili narediti kaj lepega z njimi in zanje.”
Vir: www.focolare.org
