Izjemen val monsunskega deževja, ki je bil petkrat močnejši od povprečja, je v Pakistanu povzročil eno najbolj katastrofalnih poplav v zadnjih desetletjih. Resnična naravna nesreča, ki kljub velikim težavam ni omajala želje številnih ljudi na kraju samem, da bi konkretno ukrepali za sočloveka. Kampanjo za zbiranje sredstev je začela tudi koordinacija za nujne primere Gibanja fokolarov.

Pakistan se sooča s pravo humanitarno in zdravstveno krizo. Monsunsko deževje, ki so ga povzročile tudi podnebne spremembe in se je začelo pojavljati že sredi junija 2022, je spravilo na kolena tretjino države. Razseljenih je bilo približno 33 milijonov ljudi ali 15 % celotnega prebivalstva, več kot 1.500 ljudi je umrlo, več kot 700 000 domov je bilo uničenih. Nevarnost bolezni, kot so tifus, kolera in denga, je iz dneva v dan večja, zato so potrebe vse nujnejše.

Velemesto Karači, eden od krajev, kjer je Gibanje fokolarov že nekaj časa prisotno, ni bil tako močno prizadeto kot druga središča. Ta so že v normalnih razmerah težko dostopna, kot so province Sindh, južni Pandžab in Balucistan. Vendar »razseljeni ljudje prihajajo tudi sem in mi se trudimo organizirati pomoč v sprejemnih centrih,« pravijo nekateri člani Gibanja. Poleg tega se številni člani skupnosti različnih starosti in poklicev po svojih najboljših močeh kot skupnost odzivajo na najnujnejše potrebe, nekateri so odprli vrata svojih domov, kot se je zgodilo Abidu, mlademu družinskemu očetu. V prvem nadstropju svoje hiše je sprejel šestnajst muslimanov, ki so izgubili vse.

Najbolj prizadeto mesto je Hyderabad. Matthew, gen, eden od mladih od tam, piše: »Zdaj so razmere v središču mesta varne, vendar so soseske v bližini reke Ind še vedno v nevarnosti in nekatere predele so evakuirali. Naslednja dva tedna bosta zelo težka.«

V teh dneh se strah prepleta z jasno zavestjo, ki ustvarja notranjo, instinktivno silo, da se ozirajo k drugemu in se z novim pogumom mobilizirajo in povezujejo v mrežo.

»Kot Mladi za zedinjen svet smo pred nekaj meseci ustanovili skupino z imenom “Duh darovanja”, smo katoličani in pripadniki anglikanske cerkve v Pakistanu« nadaljuje Mathewev brat Hanan. »Sestali smo se, da bi naredili načrt in ugotovili, kaj in kako pomagati. Morda se zdi, da ne moremo narediti veliko ali da je to premalo, vendar smo si rekli, da lahko vsak nekaj da, da moramo premakniti srca.«

Tako so trkali na vsa vrata v svoji soseski in odhajali v trgovine, zbrali so približno 5000 rupij, še 2000 rupij pa je prispelo na podlagi letakov, ki so jih delili na družbenih omrežjih. Želja po darovanju, ki se je na podlagi izkušnje dialoga spremenila v služenje in delovanje.

Med številnimi ljudmi v stiski ne smemo pozabiti, da so ena od najbolj ogroženih skupin na teh območjih nomadske hindujske skupnosti: »Šotori naših družin so bili na ravnini. Zaradi poplav so se ljudje zatekli na dvignjen del zemljišča, ki ga zdaj obdaja voda, kot da bi bili na otoku, s katerega ne morejo več oditi,« pravijo mladi, ki pripadajo tem skupnostim.

Približati se prizadetim in začeti izvajati ciljno usmerjene pobude za pomoč in podporo, zlasti tam, kjer so sredstva omejena, ni le želja, ampak se zdi, da je to resnična prednostna naloga za vse.

Na vso to bolečino se je v Karačiju, v precej revni soseski na obrobju mesta, odzvala majhna skupina gen: »Postavili smo zbirališče, v katerega je prihajalo veliko ljudi: nekateri so prinašali hrano, vodo ali oblačila, drugi so puščali denar v škatli, postavljeni ob vhod,« pravi Rizvan. »Videla sem, da ni bilo veliko otroških oblačil,« je povedala Soiana, »zato sem jim začela šivati iz blaga, ki mi je ostalo od dela.«

Maria Grazia Berretta