Indonezija, dialog kot življenjski slog

Panongan (Indonezija), 17. maja 2023 ‒ Še zadnji del potovanja Margaret Karram in Jesusa Morana po Aziji in Oceaniji.

V katoliški župniji svete Odelije, približno dve uri oddaljena od Džakarte, je 8. ura zjutraj. Nadškof Ignatius Suharyo, kardinal indonezijske prestolnice, je povabil predstavnike vladnih in policijskih sil, občine, vasi ter muslimanske, budistične in hindujske verske voditelje, da predsednici in sopredsedniku Gibanja fokolarov predstavijo pilotni socialni projekt za mesto Tangerang/Banten. Ta se izvaja v široki sinergiji vseh omenjenih sil civilne družbe. Z več kot dvema milijonoma prebivalcev je tretje najbolj naseljeno območje zahodno od Džakarte, glavnega mesta Indonezije, ki z vsemi svojimi satelitskimi mesti dosega skoraj 30 milijonov prebivalcev. Gre za območje, kjer je velik razvoj, a tudi velika gospodarska neenakost: prebivalci vasi so revni, delajo na riževih poljih, živijo od pridelkov zemlje in nekaj kokoši, koz in kake krave. Območje, na katerem prevladujejo muslimani, je del župnije.

Oče Felix Supranto ‒ za vse “Romo Felix” (“romo” v bahasiju, uradnem jeziku države, pomeni “oče”) ‒ je dinamičen župnik v župniji svete Odelije. Ima dar povezovanja ljudi. Skupaj s številnimi župljani, ki jih je v preteklih letih vključil v različne socialne projekte, je prijazno sprejel goste.

»Dialog, ki ga tu vodimo z brati različnih veroizpovedi, je konkreten,« pojasnjuje kardinal, »gleda na potrebe ljudi. Treba je zgraditi hiše, razviti možnosti za zaposlitev, pripeljati vodo v vasi. Za to si prizadevamo ‘skupaj’ in pomembno je, da sta predsednica in sopredsednik Gibanja prišla sem, da bi videla, kaj bi lahko bil model dialoga tudi zunaj Indonezije. Geslo naše države je “enotnost v različnosti” in zelo dobro izraža, kdo smo in kako se soočamo z izzivi.«

»Počaščeni smo, da sta med nami,« je dejal oče Felix Margaret Karram in Jesusu Moránu, »da z nami delita pot, na kateri smo. Do zdaj smo zgradili 12 hiš kot pomoč revnim in prav to skupno delo nas kljub razlikam napravlja za brate.«

Dan se je nadaljeval z obiskom šole z otroki, starimi od 6 do 15 let, iz več vasi. Zahvaljujoč zbranim sredstvom je bilo mogoče pripeljati vodo, začeti z rejo krav, koz in somov. Dodana vrednost je prav v polnem sodelovanju vseh: institucij in domačinov. Obisk v medresi ‒ muslimanski šoli ‒ je zadnji sestanek tega prvega dne “na terenu”, ki kaže značaj skupnosti in solidarnosti, pravo silo te države.

Bhinneka Tunggal Ika – Edinost v različnosti

Bhinneka Tunggal Ika, “Edinost v različnosti”, je geslo Indonezije, zapisano na državnem grbu, ki prikazuje starodavno božanstvo, javanskega orla.

Država rekordov

Indonezija je s svojimi 17.000 otoki in več kot 300 etničnimi skupinami, od katerih ima vsaka svojo živahno kulturno tradicijo, država številnih raznolikosti. In danes se prebivalstvo ponosno predstavlja svetu kot zgled strpnosti in sožitja med različnimi kulturami in verstvi.

Primer za to je predvsem mošeja Istiqlal (Neodvisnost) v Džakarti, največja v jugovzhodni Aziji. Stoji nasproti katoliške katedrale in med večjimi krščanskimi prazniki, kot je božič, mošeja nudi podporo z zagotavljanjem parkirnih mest za krščanske vernike; in obratno za islamske praznike.

Indonezija ima največjo biotsko raznovrstnost na planetu, vendar krčenje gozdov in izkoriščanje virov resno ogrožata ohranitev teh naravnih okolij. Ekonomsko bogastvo je neenakomerno porazdeljeno in ocenjuje se, da ima 27.000 milijonarskih družin (0,1% prebivalstva) v lasti več kot polovico državnega bogastva.

Čeprav natančnih statističnih podatkov ni lahko pridobiti, ocenjujejo, da je trenutno število prebivalcev 273 milijonov, kar pomeni, da je četrta najštevilčnejša država na svetu. Je tudi država z največ muslimanskega prebivalstva na svetu (86,1%); kristjani različnih cerkva predstavljajo 10,53 %, verska pripadnost pa je zapisana v osebnih izkaznicah. 

Fokolarini v jugovzhodni Aziji in Pakistanu

Džakarta, 19. maja 2023 ‒ Ob pogledu na fokolarine iz jugovzhodne Azije in Pakistana, ki so prišli v Džakarto na srečanje z Margaret Karram in Jesúsom Moránom, se pokaže ves potencial azijske celine, to je možnost srečanja zelo različnih narodov in kultur: Tajska in Mjanmar, Vietnam in Indonezija, Singapur in Malezija. Mnogi so povezani prek spleta, kot fokolarini iz Pakistana, vendar razdalja ne preprečuje globokega občestva, v katerem se kažejo tako izzivi inkulturacije v posameznih državah kot moč edinosti, ki lahko doseže najrazličnejša področja.

Z veliko pozornostjo so spremljali odgovore na vprašanja Margaret Karram, Jesúsa Morána, Rite Moussallem in Antonia Salimbenija (odgovorna za medverski dialog v Gibanju). Fokolarina iz Hošimina (Vietnam) je spraševala, kako širiti duhovnost edinosti v tem času, ko je težko pritegniti zanimanje ljudi, zlasti mladih. »Na potovanju po Aziji in Oceaniji,« je povedala Margaret, »sem spoznala, da se mora način, na katerega smo doslej ponujali duhovnost edinosti, spremeniti, saj se je družba spremenila. Vsi živimo tako ‘povezani’ drug z drugim, da moramo najti način, kako predstaviti različne poklice, ne vsakega posebej, ampak drugega ob drugem, morda ko se bomo kot skupnost Gibanja srečali na lokalni ravni. Takrat bo Bog spregovoril srcu vsakega posameznika in ga poklical na različne poti. Vidim, da se srca ljudi dotaknejo osebna pozornost, gradnja resničnih odnosov, ustvarjeni na podlagi nesebične ljubezni. V vsakem od nas morajo najti brata, sestro, prijatelja. Šele ko zgradimo odnos, jih lahko povabimo k spoznavanju duhovnosti Gibanja.«

»Včasih se nam zdi, da nimamo ustreznih metod, da bi v ljudeh vzbudili zanimanje za duhovnost edinosti,« je nadaljeval Jesús v istem duhu, »vendar bodite pozorni, da ne bi podlegli skušnjavi prilagajanja toku sveta, da bi bili za vsako ceno sprejeti. Biti moramo v svetu, ker je lep in ker ga je ustvaril Bog. Toda nasprotje s svetom moramo čutiti; krščansko je, da ga doživljamo, ker pripadamo resnici, Kristusovi resnici, ki presega svet.«

Dialog kot način življenja

Džakarta, 20. maj – Džogjakarta, 21. maj 2023 – »Od februarja 2021 se je naše življenje v Mjanmaru popolnoma spremenilo. V moji regiji je konflikt najhujši. Nihče ne bi smel slišati eksplozij topništva in letalskega bombardiranja, to ni človeško. Ukoreninjeni v Bogu in osredotočeni na življenje v sedanjosti ‒ ker ne vemo, ali bomo jutri še živi ‒ svojim ljudem še naprej prinašamo ljubezen in novo upanje. Vsak dan bolj razumem Jezusovo povabilo: ‘Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da da življenje za svoje prijatelje’ (Jn 15,13).«

Govori Gennie, Burmanka. Dela za humanitarno agencijo, ki skrbi za razseljene ljudi, teh je od državnega udara več kot milijon. Njeno pričevanje je eno od pričevanj, ki so na forumu “Dialog kot način življenja”, ki je potekal v sodelovanju s katoliško univerzo v Džakarti “Atma Jaya”, pripovedovali o življenju in izzivih skupnosti Gibanja v jugovzhodni Aziji.

Foruma se je udeležilo približno 290 ljudi iz različnih delov Indonezije in držav jugovzhodne Azije. Še 300 jih je bilo povezanih preko spleta iz Pakistana in drugih držav.

V središču pričevanj je bila kultura dialoga, ki jo v teh deželah živijo v vsakodnevnem življenju in je postala način življenja, celo gospodarski, kot pripoveduje Lawrence Chong iz Singapurja. Od leta 2004 z dvema partnerjema, metodistom in muslimanom, vodi svetovalno podjetje za upravljanje v skladu z načeli občestvene ekonomije. »Danes smo prisotni v 23 državah, naše delo je v tem, da na podlagi načel soodvisnosti in medsebojne ljubezni uvajamo spremembe, vplivamo na gospodarski sistem in ga izboljšujemo.«

Po praznovanju, na katerem so različni prisotni narodi odprli svoja vrata velikemu kulturnemu bogastvu in raznolikosti tradicij, sta Margaret Karram in Jesús Morán odgovorila na nekaj vprašanj in delila prve vtise s tega potovanja. »Azija je celina, kjer vzhaja sonce, medtem ko sva prišla iz Evrope, kjer sonce zahaja,« je povedal Jesús. »V Aziji in Oceaniji sva našla zelo živahno Cerkev, pa tudi prisotnost različnih verstev. Kopala sva se v tej luči, ki sva jo našla v globoki človečnosti ljudi. Prejeli smo veliko upanja za Cerkev, za Marijino delo. To upanje ne bo razočaralo, če bodo ti narodi ostali zvesti samim sebi. Seveda smo videli tudi probleme: revščino, konflikte, vojne. Res je, da v teh deželah vzhaja sonce, vendar je pred nami tudi velik izziv: evangelij naj bo nosilec sporočila osvoboditve za te narode.«

Apostolski nuncij, nadškof Piero Pioppo, ki je prišel obhajat sveto mašo, je voščil, da bi se beseda o edinosti in občestvu razcvetela in širila v tem svetu, ki jo nujno potrebuje.

Korenine Gibanja v Indoneziji

V Džogjakarti je Margaret in Jesusa s tradicionalnim plesom dobrodošlice pozdravila skupnost Gibanja. Srečanje je bilo potovanje v bogato javansko kulturo in tradicijo ter priložnost za spoznavanje korenin in razvoja Gibanja v Indoneziji. Tja so fokolari po več potovanjih s Filipinov od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja prišli leta 2004 v Medan. Nihče pa ne bo nikoli pozabil leta 2006, leta grozljivega potresa, ki je zahteval na tisoče življenj, z epicentrom na otoku Java, v regiji Džogjakarta, kjer je zdaj fokolar. Bapak Totok, eden od animatorjev lokalne skupnosti, je pripovedoval, kako je Gibanje fokolarov skupaj z lokalnim prebivalstvom zavihalo rokave in pomagalo zgraditi 22 “Pendopo” (skupnostni centri v prav tolikih vaseh) in delalo na socialnih projektih. Ti so bili znamenje miru in edinosti tudi med ljudmi različnih verstev.

Islamska univerza Sunan Kalijaga: v dialogu za spodbujanje bratstva

Džogjakarta, 22. maj 2023 – Univerza Sunan Kalijaga je z 20.000 študenti pomembno nacionalno akademsko središče za islamske študije, od leta 2005 ima tudi kulturni center za medverski dialog.

Pred 160 študenti, predavatelji in člani lokalne skupnosti Gibanja se je Margaret Karram skupaj z Rito Moussallem in Antoniom Salimbenim udeležila seminarja “V dialogu za spodbujanje bratstva”. Tema, ki na poseben način odmeva tukaj, kjer dialog “izhaja” iz predavalnic ali študijskih forumov, saj je hkrati izziv in temelj indonezijske družbe. »Prisotnost voditeljev Gibanja fokolarov je pomembna,« je pojasnila profesorica Inayah Rohmaniyah, »saj lahko naredimo dodaten korak: da se ne oziramo le na Indonezijo, temveč da skupaj postanemo graditelji sveta, prenovljenega z vrednotami bratstva, ki ga živimo tukaj, danes.«

Vprašanja študentov so se osredotočala na strategijo dialoga za povezovanje kulturnih in verskih različnosti tudi sredi družbenih konfliktov.

»Občasno veliko govorimo o težavah in malo o bogastvu, ki ga te različnosti prinašajo,« je odgovoril Antonio Salimbeni. »Najprej smo ljudje, bratje in sestre, zato je pomembno, da smo odprti, da razumemo vero drugega z njegove perspektive; da poskušamo razmišljati, kot razmišlja musliman, kot razmišlja hindujec, da vidimo svet, kot ga vidi drugi.«

Pot se konča, a svet se odpre

45 dni potovanja, 5 obiskanih držav, več tisoč ljudi ‒ samo na zadnji indonezijski poti jih je bilo 1.500. Potem ko sta spoznala zelo različne narode in kulture, ko sta videla izzive, pa tudi vitalnosti Cerkve v državah, kjer je krščanstvo manjšina, ko sta videla vsakodnevni dialog med pripadniki različnih verstev, ki more dati konkretne odgovore na družbene in gospodarske težave narodov, ko sta podelila življenje skupnosti Gibanja v tem delu sveta, se prvo uradno potovanje Margaret Karram in Jesusa Morána v Azijo in Oceanijo končuje.

Ni lahko tako hitro narediti pregled stanja, vendar se samo po sebi pojavlja vprašanje. Margaret je podeli nekaj vtisov z zadnjih javnih srečanj: »Močno čutim, da Bog od Gibanja, zlasti v Aziji, pa tudi po vsem svetu, pričakuje pomemben korak. Dialog mora postati naš način življenja, naš način delovanja v vsakem trenutku. Ne moremo nadaljevati tako kot doslej, ko smo gledali le na naše Gibanje in opravljali svoje dejavnosti. Nastopil je čas, da gremo ven, da sodelujemo z drugimi organizacijami, z ljudmi različnih verstev, kot to že delajo tukaj. Zato tecimo, ne moremo izgubljati časa!

To potovanje mi je ponovno potrdilo, da sta edinost in mir na svetu mogoča. Včasih sem ob pogledu na današnji svet z vojnami in krivicami dvomila o tem. Toda v vseh državah, ki smo jih obiskali, sem srečala veliko ljudi, ki so se zavzemali za ustvarjanje drugačne družbe, za gradnjo mostov, tudi z velikimi žrtvami. Prav oni mi dajejo gotovost, da lahko skupaj nekaj spremenimo in damo svoj prispevek.«

Stefania Tanesini