Potovanje Margaret Karram in Jesusa Morana po Aziji/2

Potovanje po Aziji in Oceaniji Margaret Karram in Jesúsa Morána, predsednice in sopredsednika Gibanja fokolarov, se je nadaljevalo na Japonsko, zatem sta odpotovala na otoke Fidži.

Japonska: odprite srce vsem!

Po raziskavi japonske državne televizije NHK imajo Japonci najraje teh šest besed. Te besede dobro opišejo duh naroda in vrednost, ki jo daje skladnosti družbenega življenja in z naravo. Prav v to zelo bogato kulturo Japonske sta se potopila Margaret in Jesus z delegacijo Centra Gibanja v drugi etapi potovanja po Vzhodni Aziji od 25. aprila do 2. maja.

CERKEV NA JAPONSKEM: PONOVNO VZBUDITI SKUPNOST

Vrata “dežele vzhajajočega sonca” je odprl tokijski nadškof Tarcisius Isao Kikuchi, ki lokalno Katoliško cerkev opisuje kot “majhno in tiho”. V državi je 536.000 kristjanov; 0,4 % od 130 milijonov prebivalcev, kjer sta budistična in šintoistična vera večinski, vendar je težko ugotoviti, katera je glavna, saj veliko Japoncev izpoveduje obe in obstaja težnja po združevanju različnih elementov različnih verstev. Pojasnil je, da je sedanji način življenja vodi v razpad družine, kar povzroča osamljenost ljudi in odtujenost. »Treba je na novo ustvariti skupnost,« je dejal, »in Gibanje lahko pomaga Cerkvi. Vabim vas, da svojo duhovnost najprej predstavite škofom (na Japonskem jih je 16), da bi prek njih prišla do skupnosti.«

Ob obisku monsinjorja Lea Boccardija, apostolskega nuncija v Tokiu, se je nadaljeval pogovor: v Aziji je kristjanov le 2 %. Kakšna je torej njihova vloga? Nuncij je spodbudil Gibanje, naj širi karizmo bratstva. »Na Japonskem vlada red, spoštovanje med ljudmi,« je pojasnil, »vendar je tudi veliko brezbrižnosti. Pandemija je pustila odprto rano: obnoviti moramo odnose«.

»Videl sem nastajajočo Cerkev«, je že leta 1959 zapisal Igino Giordani (Foco), ki je dojel svetost krščanske zgodovine te države, ko je na vabilo sester kanoziank odpotoval v Tokio. On je v tej deželi zasejal prvo seme duhovnosti edinosti. Fokolari so prišli šele v letih 1976 in 1977, danes so trije, v Tokiu in Nagasakiju. Skupnost šteje približno tisoč ljudi, razpršenih po petih glavnih otokih japonskega arhipelaga.

MED MODERNOSTJO, TRADICIJO IN ŽEJO PO DUHOVNOSTI

Osem dni je zelo malo za poglobljeno spoznavanje duše ljudi, zato je bilo za Margaret in Jesusa dragoceno vsako srečanje in izmenjava mnenj ter obisk nekaterih krajev v Tokiu, na primer šintoističnega svetišča Menji Jingu ali ultramodernega okrožja Shimbuya. Tako Japonska pokaže svoj večplastni obraz: ena najnaprednejših držav na svetu, a hkrati trdno povezana s tradicijo. Družba je zelo homogena in daje prednost skupnemu dobremu pred posameznikom. Ljudje so obdarjeni z občutljivostjo, nežnostjo in pozornostjo do drugih, pa tudi z veliko delovno sposobnostjo in čutom za dolžnost.

Japonce vodi “čutenje srca”, ki zna iz konkretnih dejstev razbrati bistveno. Pomenljivo je, da so se z Margaret in Jesúsom prvi srečali mladi iz Gibanja, gen. Z njimi sta našla čudovito sozvočje, ko sta v preprostem in družinskem vzdušju pripovedovala o sebi. Enako globino odnosa in občestva sta doživela tudi na srečanjih s fokolarini in volontarijami ter volontariji.

JEZUITI IN GIBANJE SKUPAJ, ZNAMENJE UPANJA ZA SVET

29. aprila bo na katoliški univerzi Sophia v Tokiu potekal težko pričakovani simpozij “Smo lahko znamenje upanja za svet?”, na katerega sta bila Margaret in Jesús povabljena kot govornika. Seminar je omogočil izjemno srečanje dveh karizem, “zgodovinske” karizme svetega Ignacija, ki je v 16. stoletju prinesel krščanstvo na Japonsko, in karizme Chiare Lubich. V središču sta bili temi dialoga in edinosti v družbenem in verskem kontekstu, željnem duhovnosti. Drugi govorniki so bili pater Renzo De Luca, jezuitski provincial na Japonskem, p. Augustine Sali in p. Juan Haidar, predavatelja na univerzi.

Iz govorov je bil razviden potencial te sinergije. Margaret je v uvodu povedala, da je upanje tisto, kar človeštvo najbolj potrebuje, najdemo ga lahko tako, da se brez utrujanja vključimo v dialog, tudi s tistimi, ki so zelo drugačni od nas. Na koncu je povedala: »Majhna in velika prizadevanja za dialog, ki jih lahko opravi vsak od nas, prizadevanja za iskrene in tople odnose: to je trdni temelej, na katerem lahko zgradimo bolj bratski svet.«

P. De Luca je pojasnil, da je bil dialog del genskega zapisa japonskih kristjanov od vsega začetka. »Med preganjanji niso vračali nasilja, ki so ga bili deležni, z več nasilja, zato so jih papeži svetu predstavili za zgled.« P. Sali je razmišljal o izzivih japonske Cerkve zaradi sekularizacije. Najti mora nove načine dialoga, da bi svetovni skupnosti ponudila krščansko duhovnost.

Sinodalna pot, po kateri hodi Katoliška cerkev, je pojasnil v svojem govoru Jesús, »je lahko odgovor, vendar je takšen le, če ga oživlja občestvo.« »Občestvo in sinodalnost naravno vodita k novemu zagonu dialoga, ki je zaradi vse večje polarizacije družb na vseh ravneh vse bolj potreben.«

P. Haidar se je vrnil k temi upanja in zagotovil, da »nimamo razloga, da bi ga izgubili, saj je dobro močnejše od zla in Bog je vedno na strani dobrega«.

Nekateri udeleženci simpozija so skupno razmišljanje jezuitov in fokolarinov opredelili kot “kemično reakcijo”, iz katere lahko nastane novo življenje. »Spoznal sem, da so za dialog potrebni pogum, vztrajnost in potrpežljivost, predvsem pa ga moram začeti izvajati sam.«

»ODPRITE SVOJA SRCA VSEM«: MARGARETINO SPOROČILO SKUPNOSTI GIBANJA

»Tukaj sva, ker želiva deliti to, kar sva prejela kot Božji dar«, sta rekla Natzumi in Masaki, ko sta istega popoldneva odprla srečanje skupnosti Gibanja na Japonskem. Ker so se srečali prvič v živo po skoraj treh letih in pol pandemije, je vladalo med vsemi veliko veselje in ganjenost. Pričevanja so govorila o veliki zvestobi življenju evangelija v vsakdanjem življenju v družbenem okolju, ki je pogosto sovražno zaradi brezbrižnosti ali družbene distance. Volontarija se je dotaknila izziva za vse kristjane na Japonskem: težave pri prenosu vere, zlasti na mlajše generacije. »Če živiš Besedo«, je odgovoril Jesús, »si lahko prepričana, da prenašaš Jezusa. Radi bi dosegli rezultate, vendar Jezusa to ne zanima, saj se želi dotakniti ljudi s svojim Življenjem. Dajmo mu vse, potem bo žel, kar hoče in kakor hoče.«

»Imata sporočilo za skupnost Gibanja na Japonskem?« To je bilo zadnje in nepričakovano vprašanje za Margaret in Jesusa: »Sporočilo je dialog,« je odgovorila Margaret. »Spodbujam vas k novi odprtosti srca do vseh. Res je, da so kristjani tukaj v manjšini, vendar je naša poklicanost članov Gibanja, da pogumno gremo naproti drugim in odpiramo nove poti za gradnjo bratstva in sveta v miru.«

»Naša posebnost je živeti edinost,« je nadaljeval Jesús, »zato je vsak izmed nas v polni poklicanosti. Smo ‘zakrament Božje ljubezni’ za druge, kot pravi Chiara. Naj se nihče ne čuti osamljenega, ampak naj gre naprej skupaj, saj vero živimo skupaj.«

OBISK RISSHO KOSEI-KAI: ENA SAMA DRUŽINA SMO

1. maja, 42 let po Chiari Lubich, je tudi Margaret z delegacijo Gibanja, ki jo spremlja, vstopila v veliko sveto dvorano centra Rissho Kosei-kai (RKK).

Težko je opisati veselje in ganjenost, vidno na obrazih vseh: to je bil objem med brati in sestrami, ki že vrsto let hodijo skupaj. Toplino, ki sta jo izrazila predsednik Nichiko Niwano in njegova hči Košo. Ta je nekaj dni prej povabila Margaret, Jesusa, Rito in Antonia na večerjo.

Rissho Kosei-kai je laično budistično gibanje, ki ga je leta 1938 ustanovil častitljivi Nikkyo Niwano. Na Japonskem ima približno milijon vernikov, središča v več državah. Zelo dejavno si prizadeva za spodbujanje miru in blaginje s humanitarnimi dejavnostmi in kooperacijo. Leta 1979 je Nikkyo Niwano prvič videl Chiaro. »Spoznal sem izjemno osebo, s katero lahko živim v občestvu,« je povedal o njej. Od takrat se odnos med gibanjema ni nikoli prekinil. »Danes smo tukaj kot ena sama velika družina,« je povedala Margaret v pozdravnem govoru številnim prisotnim in tistim, ki so slovesnost spremljali prek spleta. »Za vse človeštvo je najbolj dragocena najvišja vrednota miru. (…). Skupaj smo lahko znamenje upanja v svetu; skupaj, kot ena sama družina, sta lahko naši gibanji lučki, ki sijeta v družbi in živita sočutje in ljubezen, naši najmočnejši orožji.«

»Danes je dan, ki ga ne bomo pozabili,« je povedal Nichiko Niwano, »zanj smo hvaležni, ker se naši gibanji srečata: so bratje in imajo toliko skupnega.« »Takšni smo zaradi dialoga med nami,« je nadaljevala njegova hči Košo, naslednica na predsedniškem mestu RKK, »zahvaljujem se svojemu dedku Nikkyu Niwanu, za katerega je bil dialog in srečanje temelj življenja.«

»Doživeli smo dopoldne spomina in svetosti,« je na koncu povedala Margaret. »S seboj odnašam, kar sem se zahvaljujoč vam naučila: da sem vedno hvaležna za to, kar prejemam v dar. Obnavljam zavezo Gibanja, da gremo skupaj naprej in uresničujemo sanje o boljšem svetu.«

Stefania Tanesini