Otoki Fidži so bili tretji postanek predsednice in predsednika Gibanja na potovanju po Aziji in Oceaniji. Duhovnost edinosti se je po velikem območju Pacifika začela širiti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Gibanje fokolarov v Pacifiku, ena družina
Čeprav sta Margaret Karram in Jesusa Morána na otoke Fidži prispela 3. maja, se je ta del potovanja uradno začel dva dni pozneje s slovesnostjo “Sevusevu“. Udeležilo se je je več kot dvesto ljudi, vključno s predstavniki lokalne Cerkve. S tem je bil potrjen vstop njiju in delegacije Centra, ki ju spremlja, v fidžijsko cerkveno in družbeno skupnost.
Sevusevu: dar dobrodošlice
Z obredom “Sevusevu” ‒ kar pomeni “dar” ‒ so tisti, ki prispejo na arhipelag, sprejeti in od tega trenutka naprej niso več obiskovalci, ampak del skupnosti in člani z vsemi pravicami in privilegiji, ki jih imajo ob prihodu na fidžijska tla. Predsednica in sopredsednik Gibanja sta prejela dragocene vence in korenino rastline z imenom kava. Ta je sorodnica popra in ima starodavni pomen. Oba “kandidata” sta skupnosti predstavila “glasnika”, ki sta govorila v njunem imenu. Nato sta naenkrat spila pijačo iz kave in prejela “tabuo”, kitov zob s svetim pomenom, saj je najdragocenejši predmet v fidžijski kulturi. Podarjen jima je bil v znak največjega spoštovanja in časti.
Tradicije na Pacifiku: korenine sedanjosti in prihodnosti ljudstev
Takoj na začetku smo ugotovili, da je tradicija na Pacifiku povezana z življenjem in aktualna; ni odrinjena v preteklost in brez opravka z vsakdanjim življenjem ljudi, ampak je temelj njihovega načina življenja. Spoštovanje, sprejemanje, vzajemnost, družbena solidarnost, zelo globoka in starodavna povezanost z naravo so vrednote, ki jih tradicija še naprej prenaša.
»Margaret, Jesús in delegacija Gibanja so prišli v posebnem trenutku v življenju otokov Fidži,« je pojasnil Peter Emberson, Fidžijec, večstranski svetovalec in politični analitik za fidžijsko vlado in Združene narode, ki je od malih nog odraščal v Gibanju. »Sedanja vlada je bolj odprta in demokratična, obisk Margaret in Jesusa je zame del procesa družbene in politične prenove. Na Pacifiku vedno zastavimo dve vprašanji uradni delegaciji, ki pristane na obali naših otokov: “Od kod si?” in “Zakaj si prišel?” Med ’Sevusevom’ je Margaret spregovorila fidžijskemu ljudstvu in ponudila svoje zavzemanje in zavzemanje Gibanja fokolarov, da bo tudi tu gradila edinost. To je odgovor, ki govori o identiteti in veliko pove o prispevku, ki ga Gibanje lahko daje naši državi. To ustvarja zaupanje.«
Še vedno premalo znana regija
Oceanija je premalo znana celina in čeprav je v ozemeljskem smislu največja na svetu, je po površini zemlje najmanjša. Poleg Avstralije in Nove Zelandije vključuje pacifiško regijo, ki jo sestavlja 26 nacionalnih držav in ozemelj. Glavne etnične skupine so Melanezijci, Mikronezijci in Polinezijci. Skupno ima pacifiška regija 16 milijonov prebivalcev, v zadnjih 100 letih pa so otoki Fidži (skoraj milijon prebivalcev) postali politično in gospodarsko središče regije z raznoliko versko pokrajino. Najbolj razširjena vera je krščanstvo, sledita mu hinduizem in islam. Katolištvo je prišlo v 19. stoletju in danes šteje nekaj več kot 82.000 vernikov.
Pater Soane Fotutata, tajnik škofovske konference Pacifika (CEPAC), je med večerjo v fokolaru pojasnil družbene, pa tudi cerkvene izzive tega obsežnega ozemlja, na katerem je Katoliška cerkev prisotna s 14 škofijami. Pojasnil je, da je ekološka kriza eksistenčna grožnja za ljudi in skupnosti. Kaže se v dvigovanju morske gladine, vedno večji kislosti oceanov, sušah, poplavah in vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih. Potem so tu še socialne rane in ekonomska in podnebna migracija, zaradi katerih se prebivalstvo številnih otokov manjša; prostitucija, alkoholizem, revščina, na katere se poskuša odzvati tudi lokalna Cerkev.
2022: prihod fokolarov v Suvo
V tem cerkvenem kontekstu sta se pred letom dni v Suvi, glavnem mestu otokov Fidži, odprla ženski in moški fokolar. Njuna prisotnost je vezana na projekt, ki ga podpirata Missio Škotska in Missio Avstralija, za sodelovanje pri škofijski pastoralni oskrbi birmancev in tistih, ki so že bili pri birmi. Program je namenjen podpori prenosa kulturnega bogastva med rodovi. »Ob najinem prihodu,« pripovedujeta Lourdes Rank iz Brazilije in Stephen Hall iz Nove Zelandije, »naju je nadškof prosil, naj najprej služiva Cerkvi ter sodelujeva pri njenih dejavnostih in projektih. Vključili smo se v katehezo, delo z mladimi in v življenje naših župnij. Ta pristop je bil zelo pozitiven: smo resnično del življenja Cerkve in začeli smo graditi odnose z različnimi duhovniki, redovniki in laiki.«
Generalni vikar nadškofije Suva msgr. Sulio Turagakacivi je v zvezi s tem izrazil hvaležnost za službo, ki jo fokolara opravljata v lokalni Cerkvi. Margaret se mu je zahvalila z besedami: »Od tukajšnje Cerkve se lahko naučimo, kako živeti sinodalni proces in kako ohranjati svežino srečanja evangelija z lokalno kulturo in družbo.«
Na Futuni prvo seme duhovnosti edinosti
Prvo seme duhovnosti edinosti v Pacifiku je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja posejala s. Anna Scarpone, maristična misijonarka na otoku Futuna. Prvi pacifiški fokolar je bil od leta 1992 do 2008 v Numei (Nova Kaledonija), kjer je spremljal nastanek in rast živahne lokalne skupnosti. Danes sta fokolara na Fidžiju “dom” za vse skupnosti Gibanja v pacifiški regiji, ki so poleg Nove Kaledonije in Fidžija prisotne še v Kiribatiju, Wallisu in Futuni, nekateri pa duhovnost spoznavajo še na Papui Novi Gvineji, Samoi in Vanuatu.
Prvič skupaj
Ob obisku Margaret in Jesusa so se skupnosti za nekaj dni srečale v Suvi; to je njihovo prvo srečanje v eni od pacifiških držav. Številne geste, kot sta medsebojno sprejemanje in vrednotenje, so govorile o tem, da se vsi zavedajo dragocenosti teh dni. Srečati se kot družina Gibanja zanje ni pomenilo le duhovnega občestva, ampak tudi prispevek k vsakdanjemu življenju ‒ kar vključuje kuhanje, pripravo bogoslužnega dela maše, petje in ples ‒, saj je vsak ponudil svoj človeški in kulturni “dar”, ki se sreča z darom drugega.
Tudi tu sta se Margaret in Jesús srečala s fokolarini in fokolarinami: dopoldne globokega občestva; skupaj s skupnostjo sta doživela različne priložnosti, kot so obroki, maša in številni trenutki preprostega pogovora. Izmenjava izkušenj jima je omogočila vpogled v izzive in zavzemanje Gibanja na Pacifiku. V Novi Kaledoniji skupnost služi Cerkvi in na družbeni ravni ustvarja prostore edinosti med različnimi etničnimi skupinami. Na Futuni in Kiribatiju je beseda življenja osrednjega pomena, saj ustvarja izkušnje odpuščanja in sprave v družinah in družbenih projektov v prid ženskam in pomoči potrebnim. Na Fidžiju skupnost raste in si s fokolarini deli zavzemanje služenja Cerkvi.
Tek za edinost na Fidžiju: skupna hoja
6. maj je bil dan Teka za edinost in Margaret je svetovno štafeto začela s Pacifika, kjer sonce najprej vzide. Skupaj z Otroki za edinost sta z Jesúsom posadila dve drevesi, značilni za otoke Fidži: »avtohtono sandalovo drevo in citrusovo drevo za rast potrebujeta drug drugega,« je pojasnila. »Sandalovec ima vonj, citrus, ki je agrum, mu zagotavlja potrebna hranila. To je čudovit primer vzajemne skrbi v naravi. To želijo pacifiški otočani povedati vsem nam: edini način, da podarimo dragoceni dar edinosti, je, da hodimo skupaj in skrbimo drug za drugega. Na ta način lahko spremenimo naš svet.«
Sporočilo spominja na morda glavno značilnost otokov: življenje v skupnosti, kot je bilo razvidno iz srečanja Margaret in Jesusa s skupnostjo 7. maja popoldne in zvečer. »Prišla sem, da bi vam bila blizu in vsaj nekaj dni delila vaše življenje,« je povedala Margaret. »Kar sem našla tukaj, je zelo blizu mojemu srcu in kulturi, iz katere prihajam. Ta spodbuja spoštovanje drugih ljudi in jezika ter čut za družino. Tudi vas je malo, vendar ne bodite v skrbeh: pomembno je živeti evangelij in prinašati edinost tistim, s katerimi se srečujemo. To, kar ste podelili v teh dneh, se me je močno dotaknilo: s svojo ljubeznijo, gostoljubnostjo in dobrodošlico ste nam dali Jezusa. Ko sem vas poslušala, sem spoznala, da je najdragocenejši biser, ki ga imamo, zapuščeni Jezus, zaradi katerega smo zapustili vse in ki je skrivnost ljubezni do vseh.«
»Izkušnje odpuščanja, o katerih ste pripovedovali, so se me globoko dotaknile,« je nadaljeval Jesús, »in pravijo, da živite evangelij, saj je odpuščanje največja novost v njem. Odpuščanje ni človeško, samo Jezus v nas lahko odpušča, in o tem ste pripovedovali z enkratno čistostjo.«
Na vprašanje, kakšno je njeno upanje za prihodnost Gibanja v Oceaniji, je Margaret odgovorila, da vošči vsemu Gibanju po svetu, da bo vedno bolj družina, ki se ne zapira vase, ampak je odprta, ki živi dialog, da bi uresničila Jezusovo molitev k Očetu, kot je sanjala Chiara Lubich.
Ko je ponovno spregovorila, je na koncu dodala: »Rada bi še povedala, da vsaka država, kultura ali celina ne sme izgubiti svoje identitete, ko prispeva k doseganju edinosti. Ostati moramo to, kar smo. To je velik dar za vse Gibanje in za svet: biti to, kar smo, s svojim bogastvom in protislovji ter živeti karizmo edinosti, ne da bi odpravili svojo identiteto.« Ploskanje je izrazilo hvaležnost ljudi, ki so čutili, da jih razume.
Obisk se je začel z obredom “Sevusevu” in se ni mogel ne končati enako slovesno. S poslovilnim obredom “I-Tatau” se je tako sklenil krog: v fidžijskem jeziku sta se glasnika, ki sta govorila v imenu Margaret in Jesusa, zahvalita skupnosti in v njunem imenu prosila dovoljenje za odhod; govornik, ki je govoril v imenu fidžijske skupnosti, pa jima je dovolil, da odpotujeta, in jima zaželel varno pot v upanju, da se bodo še kdaj videli.
Večerni koncert, ki so ga pripravile pacifiške skupnosti, je izjemna “razstava” umetniških izrazov prisotnih ljudstev, kjer plesi in pesmi pripovedujejo o njihovi globoki povezanosti z zemljo in naravo, ponosu na njihove tradicije in želji, da bi jih delili.
Verjamemo, da bo vsem ostal v spominu pozdrav, ki sta si ga izmenjali skupnosti Nove Kaledonije in Fidžija: sedeli sta druga nasproti druge, zapeli vsaka svojo pesem za slovo, si mahali v slovo in se gledali v oči, kot tedaj, ko zapuščajo krvnega brata.
»Zagotavljamo ti, da bomo ena družina,« so rekli Margaret, »in kljub našim slabostim bomo storili vse, da Jezus ostane sredi Oceanije!«
Stefania Tanesini
