Nadaljujemo z novicami obiska Marie Voce, predsednice Gibanja fokolarov, v Srednji Ameriki. Tokrat boste lahko prebrali o nevarnem potovanju na srečanje in o tem, kaj je prišlo do izraza na srečanju fokolarinov in fokolarin iz Gvatemale in sosednjih držav.V Srednji Ameriki ni lahko živeti. Veliko je nasprotij, tudi rasnih, družbeno življenje je bogato in zapleteno. To so tudi dežele, kjer vlada velika negotovost.
Tri prijatelje fokolarine, ki so se peljali z avtom iz San Salvadorja, je kmalu za mejo napadla ena od oboroženih tolp, zaradi katerih so tukajšnje ceste nevarne: grozili so jim s pištolami, vsi so se morali uleči na tla, nihče se ni smel premikati, dati so morali denarnice, zapestne ure, računalnike in mobilne telefone. Končalo se je dobro, ker so jim pustili vsaj dokumente in avtomobil …
»Bilo nas je malo strah, a hvala Bogu se ni izteklo slabo,« je razložil eden izmed njih, ki živi v San Salvadorju. »Lahko bi se končalo slabše. Ko sem ležal na tleh, na trebuhu, sem si na kratko izprašal vest in si nekako sam podelil poslednje maziljenje. Potem sem pomislil, da mi je Bog dal tako izjemno življenje, da bi lahko, čeprav bi me takoj ubili, rekel, da je bilanca pozitivna. Toda moj poročeni prijatelj ob meni, ki ima majhne otroke, ne, on mora ostati živ! Danes sonce znova sije in Bog nas je obiskal. Zadovoljni smo.« Drugi iz Nikaragve je dodal: »Pomislil sem, da moram dati življenje za ljudi, ki so mi zvezali roke.« Maria Voce je po tej pripovedi vzkliknila: »Morda je to zadnji hip enega dela vašega življenja. Bog hoče, da začnete znova, da se znova spreobrnete k njegovi ljubezni in greste naprej. Še več: vsi skupaj lahko zdaj začnemo novo življenje!«
Kakih štirideset fokolarin in fokolarinov je prišlo v center mariapoli v glavnem mestu Gvatemale iz Gvatemale, Hondurasa, El Salvadorja in Nikarave (a so se rodili v Argentini, Ekvadorju, Mehiki, Kolumbiji, Italiji (…). So srce Gibanja v teh krajih, a tudi jasen izraz narodne, stanovske, poklicne, politične, družbene in ekonomske občutljivosti teh krajev. Nekateri so bili prej revolucionarji ali na strani vladnih sil, nekateri so potomci Majev Kačikel, nekateri so bogati, drugi revni.
Ti ljudje so ljubili in ljubijo Boga in so mu dali življenje kot deviški ali poročeni, ljubijo svoj narod, še več, svoje narode. Med njimi je kdo hudo bolan. Trenutke, ki mu ostajajo, ne porablja za to, da »bi ”delal”, ampak “živel”, da bi usmeril svoje življenje v edino, kar velja: ljubezen do Boga in do drugih«. Nekateri imajo veliko otrok in vnukov in še vedno iščejo »Boga ljubezni in ne maščevalne pravičnosti«, kajti »tukaj morajo biti revolucionarji, da grejo za Jezusom. Bog daje veliko, a prav tako veliko zahteva.«
Ko je Maria Voce slišala vse te osebne in skupnostne izkušnje, je dejala, da bi bilo treba spodbujati “kulturo zaupanja” in ne sumničenja. Seveda to velja za Gibanje: »Treba je imeti popolno zaupanje v drugega, v brata: drugi hoče to, kar hočem jaz, to je edinost. To, kar vsak dela, ne dela zato, da bi ga občudovali, zaradi komolčarstva ali ugleda. To dela zaradi edinosti. Vsak dela drugače, a čeprav drugače od mene, dela tudi on za edinost. Zaupati Bogu in imeti zaupanje v drugega je zato zahteva. Pomeni verjeti, da Bog dela: ne potrebuje popolnih ljudi, ampak tiste, ki jih on potrebuje.«
»Poziv, naj spodbuja to kulturo zaupanja,« je povedalo dekle iz Hondurasa, »velja zato za tistega, ki se prepoznava v duhu edinosti; a če dobro pogledam, velja tudi za vso srednjeameriško družbo, v kateri je zaupanje v drugega prav zaradi splošne negotovosti nekakšen prestiž, pretirano tveganje: treba je biti nezaupljiv do drugega, treba je posumiti v vsakega, ki potrka na vrata ali prosi za uslugo.« Moliti moramo za napadalce, kakor je storil tisti fokolarin …
Maria Voce in Giancarlo Faletti sta v odgovorih navzočim tudi poudarila pomen globoke inkulturacije karizme edinosti v srednjeameriške kulture, kakor velja za vsako kulturo, saj inkulturacija ne bi smela biti toliko in ne samo delo Evropejcev, ki so začetniki Gibanja, ampak bi jo morali izpeljati tukajšnji ljudje, ki se jih je dotaknila ta karizma in doživljajo, da živi in je prilagojena njihovemu izročilu. Tako sumničenje nadomesti zaupanje in izgine vsaka kolonialistična naravnanost.
»Bilo nas je malo strah, a hvala Bogu se ni izteklo slabo,« je razložil eden izmed njih, ki živi v San Salvadorju. »Lahko bi se končalo slabše. Ko sem ležal na tleh, na trebuhu, sem si na kratko izprašal vest in si nekako sam podelil poslednje maziljenje. Potem sem pomislil, da mi je Bog dal tako izjemno življenje, da bi lahko, čeprav bi me takoj ubili, rekel, da je bilanca pozitivna. Toda moj poročeni prijatelj ob meni, ki ima majhne otroke, ne, on mora ostati živ! Danes sonce znova sije in Bog nas je obiskal. Zadovoljni smo.« Drugi iz Nikaragve je dodal: »Pomislil sem, da moram dati življenje za ljudi, ki so mi zvezali roke.« Maria Voce je po tej pripovedi vzkliknila: »Morda je to zadnji hip enega dela vašega življenja. Bog hoče, da začnete znova, da se znova spreobrnete k njegovi ljubezni in greste naprej. Še več: vsi skupaj lahko zdaj začnemo novo življenje!«
Kakih štirideset fokolarin in fokolarinov je prišlo v center mariapoli v glavnem mestu Gvatemale iz Gvatemale, Hondurasa, El Salvadorja in Nikarave (a so se rodili v Argentini, Ekvadorju, Mehiki, Kolumbiji, Italiji (…). So srce Gibanja v teh krajih, a tudi jasen izraz narodne, stanovske, poklicne, politične, družbene in ekonomske občutljivosti teh krajev. Nekateri so bili prej revolucionarji ali na strani vladnih sil, nekateri so potomci Majev Kačikel, nekateri so bogati, drugi revni.Ti ljudje so ljubili in ljubijo Boga in so mu dali življenje kot deviški ali poročeni, ljubijo svoj narod, še več, svoje narode. Med njimi je kdo hudo bolan. Trenutke, ki mu ostajajo, ne porablja za to, da »bi ”delal”, ampak “živel”, da bi usmeril svoje življenje v edino, kar velja: ljubezen do Boga in do drugih«. Nekateri imajo veliko otrok in vnukov in še vedno iščejo »Boga ljubezni in ne maščevalne pravičnosti«, kajti »tukaj morajo biti revolucionarji, da grejo za Jezusom. Bog daje veliko, a prav tako veliko zahteva.«
Ko je Maria Voce slišala vse te osebne in skupnostne izkušnje, je dejala, da bi bilo treba spodbujati “kulturo zaupanja” in ne sumničenja. Seveda to velja za Gibanje: »Treba je imeti popolno zaupanje v drugega, v brata: drugi hoče to, kar hočem jaz, to je edinost. To, kar vsak dela, ne dela zato, da bi ga občudovali, zaradi komolčarstva ali ugleda. To dela zaradi edinosti. Vsak dela drugače, a čeprav drugače od mene, dela tudi on za edinost. Zaupati Bogu in imeti zaupanje v drugega je zato zahteva. Pomeni verjeti, da Bog dela: ne potrebuje popolnih ljudi, ampak tiste, ki jih on potrebuje.«
»Poziv, naj spodbuja to kulturo zaupanja,« je povedalo dekle iz Hondurasa, »velja zato za tistega, ki se prepoznava v duhu edinosti; a če dobro pogledam, velja tudi za vso srednjeameriško družbo, v kateri je zaupanje v drugega prav zaradi splošne negotovosti nekakšen prestiž, pretirano tveganje: treba je biti nezaupljiv do drugega, treba je posumiti v vsakega, ki potrka na vrata ali prosi za uslugo.« Moliti moramo za napadalce, kakor je storil tisti fokolarin …
Maria Voce in Giancarlo Faletti sta v odgovorih navzočim tudi poudarila pomen globoke inkulturacije karizme edinosti v srednjeameriške kulture, kakor velja za vsako kulturo, saj inkulturacija ne bi smela biti toliko in ne samo delo Evropejcev, ki so začetniki Gibanja, ampak bi jo morali izpeljati tukajšnji ljudje, ki se jih je dotaknila ta karizma in doživljajo, da živi in je prilagojena njihovemu izročilu. Tako sumničenje nadomesti zaupanje in izgine vsaka kolonialistična naravnanost.
Vir: www.focolare.org
