Stanje v italijanski pokrajini, ki je v nekaj tednih doživela več močnih potresnih sunkov je polno strahu, prošenj za pomoč, zlasti pa »solidarnosti, ki se širi kot oljni madež«.»Najmočnejše čustvo v številnih ljudeh je strah, to pa je najtežje izkoreniniti. Vsi smo pretreseni. Bližina in podelitev sta najbolj zaželena pomoč«. Tako pravita Maria Palladini in Franco Monaco, odgovorna za skupnost Gibanja fokolarov
Te dneve smo priče številnim zgodbam. Nekdo ni uspel priti iz hiše, a je bilo zanj to dobro, ker je padel del vrat, ki bi ga lahko zadel. Drugi je na delu doživel bolečino zaradi sodelavcev, ki so umrli v delavnicah. Spet tretji je bil evakuiran iz bolnišnice. Vsi izkušajo, »da se lahko v trenutku vse spremeni« in takoj po prvem sunku »smo začeli telefonirati, da bi drug za drugega vedeli, kako smo«.
p
Gospa iz enega od najbolj prizadetih krajev, Medolle pripoveduje, kako je bilo po drugem močnem potresnem sunku: »Zdi se nam, da smo sredi vojne. Vsi smo pohiteli na ulice. Sama sem ostala živa po čudežu, takoj sem stekla iz pisarne in delavnice podjetja so se porušile.«Sara pripoveduje: »Bila sem doma pri stari mami v Cavezzu in videla sem, kako se je zgradba ob naši hiši v nekaj sekundah porušila, zdaj je tam samo prah in velika razvalina.«
Veliko ljudi se je v avtomobilu ali počitniški prikolici že odpravilo drugam, kjer je bolj sigurno, drugi se težko odločijo, ker se ni lahko na hitro organizirati. Gospa Elena je povedala: »V avtomobil sem naložila vse, kar sem lahko, in skupaj s starši v drugem avtomobilu smo se odpravili na varneje. V Medolli je preveč nevarno.«
Roberta pravi: »Moj bratranec je umrl pod ruševinami. Ne vem, kaj naj storim, na nikogar se ne morem več opreti.«
Te besede pretresejo poslušalca. Roberta je s svojo prijateljico kmalu prispela v drugo mesto, kjer so ji zagotovili hrano in posteljo. Mesta so precej porušena in tudi ljudje so zmedeni. Skoraj se ne zavedajo vročine, čeprav je zelo močna, v ospredju so živčne napetosti.
Adriana Magnani in Stefano Masini iz gibanja Novo človeštvo sta povedala, kakšno je stanje s humanitarno pomočjo: »Civilna zaščita deluje v vseh prizadetih krajih in naseljih, pripravili so različna bivališča za sprejem ljudi (sprejemni centri, pokrite strukture, nekaj hotelov) in tako poskrbeli za kakih 9.000 prostorov. Prostovoljci civilne zaščite so prihiteli praktično iz vse Italije.«
Adriana in Stefano takole pripovedujeta o največjih potrebah: »Nujna je psihološka pomoč, ker so vsi hudo preizkušeni.Zaželjena so bivalna vozila in počitniške prikolice, da noči zunaj ne bi bile tako težke. V ta namen smo se aktivirali po celotni pokrajini in jih iščemo; nujno je preveriti ustreznost večjih in manjših podjetij, da bi ljudje lahko znova začeli delati, saj bo sicer kakih 15.000 ljudi ostalo brez službe.
»Prednostna naloga,« sta dodala»je potreba po tehničnem osebju, ki bi lahko preverjalo stanje zgradb. Za zahtevnejše strukture kot so bloki ali javne zgradbe, lahko to naredijo le inženirji, ki so akreditirani pri civilni zaščiti. A preverjanje zasebnih zgradb in podjetij lahko opravljajo vsi inženirji, vpisani v register. Zato širimo to novico, da bi lahko tisti, ki zmore, prišel na pomoč. Zato so potrebni psihologi, zdravniki in inženirji, vsi prostovoljci pa se morajo dogovarjati s civilno zaščito za koordinacijo vseh potreb.«
Vsi, ki lahko, si prizadevajo storiti čim več, da bi prišlo stanje čim prej v nekakšno normalo …
Poleg rušenja teče po teh ranjenih krajih tudi reka solidarnosti. To sta nam potrdila Maria Palladini in Franco Monaco: »Številni so odprli svoje domove in sprejeli ljudi. V naseljih je zaznati tekmovanje v bratstvu in solidarnosti, ki se širi kot oljni madež. Zelo živa je izkušnja Chiare Lubich in prvih fokolarin med drugo svetovno vojno: vse se ruši, ostane samo Bog, ostane samo Ljubezen«.
Vir: www.focolare.org
