Prijateljstvo med Italijanom in Bengalcem, nastalo v službi. Solidarna poteza in hvaležen dar: tako izgine nezaupanje, mogoče je deliti veselje in vsakdanje napore.

Mario že nekaj let dela v podjetju, ki je v zadnjem času zaposlilo veliko Bengalcev. Tako pripoveduje: »Na začetku ni bilo lahko, a potem se je stanje izboljšalo. Oni so se trudili, da se dobro izučijo, in mi smo jim pomagali, ko so težave nastale zaradi nepoznavanja jezika. No, kakšen kanček nezaupanja je ostal, zlasti na oddelku.« Mario je redkobeseden, toda pozorno opazuje ljudi in vedno odkrije, kaj mislijo in kakšne so njihove težave, zna poslušati in zato ga imajo sodelavci radi.
Nekega dne novica, ki zadeva enega od sodelavcev, vznemiri Maria, zato o tem govori z ženo Silvio: »Hossain se mora za praznike vrniti v Bangladeš in prosi, da ga kdo za plačilo odpelje na letališče. Ko bi vedela, kako se vsi v tovarni razburjajo zaradi te njegove prošnje in pravijo, naj se sam znajde. Naj morda izgubijo delovni dan za to uslugo?« Mario je neodločen in pokašljuje, Silvia medtem pomiva krožnike in kozarce, ki se veselo oglašajo, ko jih prenaša. »Pojdi ti, če se ti zdi primerno,« mu svetuje. »Če bi bil ti v potrebi, bi ti bilo všeč, če bi našel ljudi, ki bi ti pomagali, kajne?« »Ja, sem že mislil na to. To je kar dolga pot, vendar nočem, da mi plača.« »Dobro je tako. In ne oziraj se na mnenje drugih!«
Pride dan odhoda. Vsi pozdravljajo Hossaina s posebnim navdušenjem in se šalijo: »Ne smeš zaupati temu,« je povedal eden, »nikoli ne veš, kam te bo odpeljal!« »Daj, no,« pojasni drugi, »ti nisi bil za to, da bi ga spremljal, Mario je bil, njemu bi veliko bolj zaupal!« Mario ga odpelje, pot je dolga več kot 200 kilometrov. Ko mu hoče Hossain plačati za izgubljen dan in za porabljeno gorivo, mu Mario odvrne: »Ničesar nočem. Rade volje sem ti pomagal in voščim ti srečno pot. Vem, da bo naporno, a vesel boš, ker boš zopet videl svoje otroke in sovaščane. !«
Hossain je ganjen, očitno je, da ni pričakoval take velikodušnosti! Naglo se poslovita in ko je vse urejeno, se Mario vrne domov. Po približno enem mesecu doma pri kosilu steče beseda o Hossainu in o skorajšnji vrnitvi. »Kako se bo vrnil?« jih zanima v družini. Mario pove, da je za povratek predvideno, da ga bodo drugi pričakali in pripeljali do stanovanja. Ko se Hossain vrne v tovarno, Mario čaka, da se bo srečal z njim in slišal kaj o njegovem potovanju domov, ki je tako daleč , a vendar tako blizu. Zaradi skupnega vsakodnevnega dela se spletejo čustvene vezi in zato se veseli ponovnega snidenja z njim.
Kmalu se srečata in oba sta ganjena. Hossain pripoveduje o potovanju in o tem , kako so otroci zrasli, o prazniku s sorodniki … Potem razpre pred našim Italijanom veliko barvno preprogo, ki je preletela celine. Mario z zanimanjem ogleduje preprogo, toda prav gotovo ni pričakoval teh besed: »Preproga zate!« Mario ostane odprtih ust in že pomisli na osuplost žene: takega darila res ni prejel nikoli! Zdi se mu kot leteča preproga iz otroških pripovedk. Kot otrok je sanjal, da leti na čarobni preprogi v daljne dežele; če zapre oči, se mu res zdi, da sanja. Toda Hossainova preproga je še tu, saj se želi Hossain z njo zahvaliti in utrditi prijateljstvo, ki ima okus po pravljici.

Annamaria Gatti
Vir: Città Nuova