12. maja letos bo na Vrhniki tretjič srečanje Skupaj za Evropo. Ob tej priložnosti bi radi tudi na teh spletnih straneh obširneje predstavili to aktivnost, ki ni samo aktivnost, ampak resničnost, ki na raznih področjih človekovega življenja in delovanja želi prispevati k večji zavesti, da ima Evropa, krščanska Evropa, kaj dati vsem svojim prebivalcem.
Nastanek, razvoj in perspektive mednarodnega dogodka, ki je prvič potekal leta 2004, začel pa se je precej prej.
Leta 2004 se je zdela Evropa še bolj povezana, ko so se v Stuttgartu srečali katoličani in kristjani iz drugih Cerkva. Odlomek iz pogovora z Eli Folonari, dolgoletne tajnice Chiare Lubich.
Kako se je začela pot, ki je pripeljala do dogodka “Skupaj za Evropo”?
Leta 1999 je bila Chiara povabljena v Augsburg, ko sta katoliška in luteranska Cerkev podpisali skupno izjavo o nauku o opravičenju. Tam je bil tudi Andrea Riccardi (ustanovitelj Skupnosti svetega Egidija in sedanji minister v italijanskem parlamentu). Popoldne so se v bližnjem ekumenskem mestecu Ottmaringu srečali odgovorni za petnajst gibanj iz različnih Cerkva. Eden od njih je tako začel: »Chiara, mi že veliko let živimo besedo življenja.« Drugi jo je spomnil: »Mi si prizadevamo imeti Jezusa med nami.« Še drugi: »Odločili smo se, da bomo izbrali besede iz Svetega pisma in jih živeli.« Ti ljudje so si prizadevali peljati naprej božje kraljestvo s svojimi pripadniki. Chiara, ki je v vsaki okoliščini odkrivala priložnost za to, da bi prišli do ut omnes unum sint (Da bi bili vsi eno), je takoj sprejela ta izziv in jim predlagala: »Zakaj ne bi povezali naših prizadevanj?« S tem ni mislila neposredno na edinost Cerkva, to je preveč zapleteno, ampak da bi imeli pred seboj skupen cilj, za katerega bi vsi delali: pokazati na krščanske vrednote Evrope, v kateri vlada velik proces sekularizacije. Na tej poti bi se vedno bolj spoznavali in spoštovali in bi lahko v bližnji ali daljni prihodnosti prišli tudi do edinosti med Cerkvami.
Med prvimi, ki so stopili na to pot bratstva, so Helmut Nicklas[1], prijatelj pfarrerja Klausa Hessa, s katerim je Chiara začela vstopati v ekumenske odnose, Thomas Römer, Gerhard Pross, Friedrich Aschoff[2] in drugi, ki so takoj sprejeli ta projekt. Prav tako Andrea Riccardi in drugi odgovorni za katoliška gibanja.
Na prvih dveh mednarodnih srečanjih “Skupaj za Evropo”, ki sta potekali v Stuttgartu leta 2004 in leta 2007, je bilo veliko škofov in odgovornih za druge Cerkve. Leta 2004 je bila na srečanju tudi Chiara. Prepričana, da je karizma edinosti karizma za današnji čas, je govorila o Bogu Ljubezni in o medsebojni ljubezni, ki se rojeva iz njega. Za srečanje leta 2007 pa je pripravila nagovor o zapuščenem Jezusu, ki ga je prebrala Bruna Tomasi. Mislila je tako: »Če ne dam ključa za edinost, ne bomo prišli do prave in globoke edinosti med gibanji«. Nekatere navzoče je to zelo prevzelo in so ji napisali nekaj pisem z iskreno zahvalo.
Kako se je nadaljeval ta projekt po Chiarini smrti?
Chiara je na prvem srečanju z odgovornimi za gibanja in skupnosti iz različnih Cerkva v Ottmaringu 31. oktobra 1999 tako povedala: »Partitura je zapisana v nebesih. Ko se srečamo, moramo skupaj poslušati Svetega Duha. On nam bo pojasnil, kako naprej«. Navajena je bila graditi Božje delo, zato ne imeti svojih načrtov.
Ko je bila Chiara še živa, je nastal “orientacijski odbor”, ki je dal smernico pobudi. Ta nima avtoritete, v njem so predstavniki pomembnih krščanskih gibanj (danes jih je devet), ki se obvezujejo živeti Jezusovo novo zapoved tako močno, da bi “pritegnili” navzočnost Jezusa med nami. Chiara ni hotela ustvariti spet kake ustanove, ampak samo srečanje prijateljev: kdor hoče, se svobodno udeležuje, da bi spodbujal Božje kraljestvo iz baze, kajti premakniti se mora Božje ljudstvo.
Poleg tega odbora je še organizacijska skupina tako imenovanih “prijateljev Skupaj za Evropo”, ki se je novembra 2008 srečala v Baaru v Švici, da bi se pogovorili o temeljih tega občestva. Te je odobrilo in podpisalo na sedežu Skupnosti svetega Egidija v Rimu novembra 2009. S tem se obvezujejo, da se bodo med seboj spoznavala, izmenjala obiske, se cenila, podpirala, odvisno od svoje karizme.
Kaj je bilo še narejenega po teh dveh velikih srečanjih Stuttgartu?
Da bi šli v globino, so se v posameznih državah pomnožila nacionalna ali lokalna srečanja z različnimi programi, primernimi krajevni resničnosti. Spominjam se stavka kardinala Kasperja: Temelj za nadaljnjo pot občestva med gibanji in skupnostmi se kaže kot pričevanje izkušnje edinosti, živete skupaj: ta se po mojem izrazi v zavezi medsebojne ljubezni. Chiara Lubich je vabila k potrpežljivosti, medsebojnemu razumevanju, odpuščanju, k temu, da sta sprava in ljubezen bistveni za občestvo, in k temu, da edinosti ne moremo s silo vsiljevati, to ni program, ampak Božji dar, za katerega moramo prositi in na katerega se moramo pripravljati«[3].
Kako se je začela pot, ki je pripeljala do dogodka “Skupaj za Evropo”?
Leta 1999 je bila Chiara povabljena v Augsburg, ko sta katoliška in luteranska Cerkev podpisali skupno izjavo o nauku o opravičenju. Tam je bil tudi Andrea Riccardi (ustanovitelj Skupnosti svetega Egidija in sedanji minister v italijanskem parlamentu). Popoldne so se v bližnjem ekumenskem mestecu Ottmaringu srečali odgovorni za petnajst gibanj iz različnih Cerkva. Eden od njih je tako začel: »Chiara, mi že veliko let živimo besedo življenja.« Drugi jo je spomnil: »Mi si prizadevamo imeti Jezusa med nami.« Še drugi: »Odločili smo se, da bomo izbrali besede iz Svetega pisma in jih živeli.« Ti ljudje so si prizadevali peljati naprej božje kraljestvo s svojimi pripadniki. Chiara, ki je v vsaki okoliščini odkrivala priložnost za to, da bi prišli do ut omnes unum sint (Da bi bili vsi eno), je takoj sprejela ta izziv in jim predlagala: »Zakaj ne bi povezali naših prizadevanj?« S tem ni mislila neposredno na edinost Cerkva, to je preveč zapleteno, ampak da bi imeli pred seboj skupen cilj, za katerega bi vsi delali: pokazati na krščanske vrednote Evrope, v kateri vlada velik proces sekularizacije. Na tej poti bi se vedno bolj spoznavali in spoštovali in bi lahko v bližnji ali daljni prihodnosti prišli tudi do edinosti med Cerkvami.
Med prvimi, ki so stopili na to pot bratstva, so Helmut Nicklas[1], prijatelj pfarrerja Klausa Hessa, s katerim je Chiara začela vstopati v ekumenske odnose, Thomas Römer, Gerhard Pross, Friedrich Aschoff[2] in drugi, ki so takoj sprejeli ta projekt. Prav tako Andrea Riccardi in drugi odgovorni za katoliška gibanja.Na prvih dveh mednarodnih srečanjih “Skupaj za Evropo”, ki sta potekali v Stuttgartu leta 2004 in leta 2007, je bilo veliko škofov in odgovornih za druge Cerkve. Leta 2004 je bila na srečanju tudi Chiara. Prepričana, da je karizma edinosti karizma za današnji čas, je govorila o Bogu Ljubezni in o medsebojni ljubezni, ki se rojeva iz njega. Za srečanje leta 2007 pa je pripravila nagovor o zapuščenem Jezusu, ki ga je prebrala Bruna Tomasi. Mislila je tako: »Če ne dam ključa za edinost, ne bomo prišli do prave in globoke edinosti med gibanji«. Nekatere navzoče je to zelo prevzelo in so ji napisali nekaj pisem z iskreno zahvalo.
Kako se je nadaljeval ta projekt po Chiarini smrti?
Chiara je na prvem srečanju z odgovornimi za gibanja in skupnosti iz različnih Cerkva v Ottmaringu 31. oktobra 1999 tako povedala: »Partitura je zapisana v nebesih. Ko se srečamo, moramo skupaj poslušati Svetega Duha. On nam bo pojasnil, kako naprej«. Navajena je bila graditi Božje delo, zato ne imeti svojih načrtov.
Ko je bila Chiara še živa, je nastal “orientacijski odbor”, ki je dal smernico pobudi. Ta nima avtoritete, v njem so predstavniki pomembnih krščanskih gibanj (danes jih je devet), ki se obvezujejo živeti Jezusovo novo zapoved tako močno, da bi “pritegnili” navzočnost Jezusa med nami. Chiara ni hotela ustvariti spet kake ustanove, ampak samo srečanje prijateljev: kdor hoče, se svobodno udeležuje, da bi spodbujal Božje kraljestvo iz baze, kajti premakniti se mora Božje ljudstvo.
Poleg tega odbora je še organizacijska skupina tako imenovanih “prijateljev Skupaj za Evropo”, ki se je novembra 2008 srečala v Baaru v Švici, da bi se pogovorili o temeljih tega občestva. Te je odobrilo in podpisalo na sedežu Skupnosti svetega Egidija v Rimu novembra 2009. S tem se obvezujejo, da se bodo med seboj spoznavala, izmenjala obiske, se cenila, podpirala, odvisno od svoje karizme.
Kaj je bilo še narejenega po teh dveh velikih srečanjih Stuttgartu?
Da bi šli v globino, so se v posameznih državah pomnožila nacionalna ali lokalna srečanja z različnimi programi, primernimi krajevni resničnosti. Spominjam se stavka kardinala Kasperja: Temelj za nadaljnjo pot občestva med gibanji in skupnostmi se kaže kot pričevanje izkušnje edinosti, živete skupaj: ta se po mojem izrazi v zavezi medsebojne ljubezni. Chiara Lubich je vabila k potrpežljivosti, medsebojnemu razumevanju, odpuščanju, k temu, da sta sprava in ljubezen bistveni za občestvo, in k temu, da edinosti ne moremo s silo vsiljevati, to ni program, ampak Božji dar, za katerega moramo prositi in na katerega se moramo pripravljati«[3].
Povzeto po: spletno uredništvo Città Nuova
[1] Helmut Nicklas (1939-2007), evangeličan-luteranec. Od 1971 do 2002 odgovoren za Ymca v Müchnu (združenje mladih kristjanov), od 1982 do 1998 podpredsednik Ymca World-Urban-Network (v kateri je več kot 2000 združenj po vsem svetu).
[2] Friedrich Aschoff iz Prenove v Duhu iz Nemčije.
[3] W. kardinal Kasper, pohvalni govor ob podelitvi “Ekumenske nagrade 2008” orientacijskemu odboru “Skupaj za Evropo”, podelila jo je “Pobuda in fundacija ‘Edinost kristjanov'” (Stuttgart, 15. novembra 2008).
