Vir: Città Nuova
Iz članka, objavljenega leta 1958. Pred nami je to zelo sodobno premišljevanje o tem, kako nas pravkar minuli prazniki nagovarjajo, naj jih živimo v vsakdanu.
Prazniki so mimo. Začelo se je novo leto. Še vedno nosimo v srcu najlepša voščila sorodnikov in prijateljev: voščila za božič, voščila za novo leto. Veliko prazničnega, čistega, svetega veselja, iskrenih stiskov rok, malo ali veliko daril. Zelo ganljivi izrazi … Predmeti.
To so lepe, zdrave in tradicionalne stvari: vendar imajo manj vrednosti, kot jo ima prijatelj, ki jih je izgovoril, ali tisti, ki je voščila prejel. S tem soglašamo vsi. Primerno voščilo človeka drugemu človeku, kristjana drugemu kristjanu bi bilo lahko tole: »V novem letu novo življenje: novi človek!« Za tem je velika globina!
Obstaja problem sodobnosti, na katerega morda misli malo ljudi, mislijo posamezniki, malo mislijo družba, družine, države in sploh ves svet. To je problem sodobnega časa za tiste, ki jemljejo človeka kot celoto in vedo, od kod prihaja in zakaj živi: to je problem in globoka, želja, ki se je zavedajo ali ne, je klic na pomoč, prošnja, ki prihaja z dna neskončnega števila ljudi v bolečinah, ki živijo na svetu; tiho in otožno pričakovanje, čeprav z močnim upanjem, drugih, ki ljubijo in vedo, a jih še vedno žeja; brezmejna potreba, splošno hrepenenje, da bi se Jezus vrnil na zemljo.
To je sodoben problem: sodoben zdaj, včeraj, jutri. Nujnost te sodobnosti pozna svetnik, ki se nepretrgoma obrača s prošnjo k njemu in osebno plačuje za druge, kakor tudi prestopnik, ki preklinja, kajti že sama njegova tragedija kliče po njem. Jezus se mora vračati v novem človeku, v novih ljudeh, v nas. Znova mora hoditi po zemlji. Učiti nas mora, kajti naše srce goreče hrepeni po njem, želi vedeti, kaj storiti, da bi ponavljali njegove kretnje, besede, njegova dejanja, njegovo junaštvo ali bolje, kako bi on živel, če bi živel danes, leta 1958, ko imamo rakete, atomsko bombo, nebotičnike in tisoč drugih iznajdb, z našimi, z današnjimi ljudmi.
Mnogi izmed nas se kot z dogodkom nečloveško velikega pomena, in tega se tu doli ne zavedamo v polnosti, hranimo vsako jutro z njim. Vsi mi si moramo prizadevati, da bi bil vsak naš dan, vsako naše leto, naše življenje dogodek božjega pomena. Morda o tem ne bodo spregovorili časniki, ki govorijo o vsakdanji kroniki; a tisti, ki piše za večnost nebeško kroniko, bo to zabeležil, da se bomo tega lahko spominjali, ko se bo naše življenje, spremenjeno, nadaljevalo.
Jezus se mora vrniti. Jezus se hoče vrniti. Svet ga pričakuje in v tej besedi – Jezusu – je rešitev za milijone in milijarde problemov, ki danes mučijo svet. Vendar moramo imeti pogum, da to povemo, zlasti, da to smo. Biti on: biti on v zanosu razvnemajoče ljubezni, ki prinaša nebeško kraljestvo na zemljo, kakor v strašni moči v boju proti zlu ali proti srednjim, mlačnim potem, ki niso všeč niti nebesom niti peklu. Jezusa pričakujemo v tej uri. In če smo to razumeli, ne smemo preveč čakati, da bi ga dali človeštvu, ki je okoli nas.
(objavljeno v Città Nuova št. 2/1958 z naslovom “Attualità”)
Druga Chiarina besedila
