Posebni poročevalec Città Nuove (Novega sveta) se je v Amanu srečal z nekaterimi Sirijci, ki so prispeli v jordansko mesto na srečanje s predsednico Gibanja fokolarov. Vrnili se bodo na svoje domove, izpostavljeni bombardiranju in atentatom, toda kaj in kako živijo.
Kako dojemajo in doživljajo sirski kristjani tragične dogodke, ki uničujejo državo? Je smiselno govoriti o dialogu med verstvi v tem okolju?
“V Siriji je bil dialog od vedno na uradni ravni, spodbujali so ga muftiji, druge muslimanske oblasti in predstavniki Cerkva. Njihovo delo je bilo vedno spoštovano. V tem pomenu se ni nič spremenilo. Sirija je v teh treh letih plačala ceno integralizma, ki se je pokazal z umorom predstavnikov zmernega sunitskega islama. To so bili zelo ugledni ljudje, kot na primer El Boudi, predsednik mednarodnega sveta profesorjev islamskega zakona. Štiridesetletne prijateljice so mi povedale, da so od svojega otroštva zelo rade poslušale njegove petkove pridige, ker so bile polne čutenja in misli o ljubezni, sočutju in medsebojnem spoštovanju. Profesorja El Boudija so pred nekaj meseci umorili v Damasku.”
In kristjani?
“Z začetkom nasilja se je začel med kristjani širiti strah, ki je po eni strani sad tako imenovanega “zgodovinskega spomina” za te vernike (na primer libanonska vojna). Po drugi strani ne smemo pozabiti, da so v sirska mesta prišle oborožene skupine teroristov, ki očitno sovražijo kristjane in jih ubijejo že samo zaradi krščanstva. Nočem reči, da je bilo prej vse v redu. Res pa je, da kljub temu, da so imeli oblast muslimani (alaouiti ali suniti), so kristjane spoštovali in so lahko imeli tudi kako odgovorno mesto v javni upravi ali v akademskem svetu. Čeprav dogajanje v Siriji ni neposreden napad na kristjane, jih dejansko postavlja pred dramo emigracije kot edine poti bega pred nasiljem in zagotovitve prihodnosti za svoje otroke. Medverski dialog ni samo sirijsko vprašanje.”
Kako živite vsak dan med atentati in bombami?
“V Alepu so cene še višje. V delu mesta, ki je pod nadzorom sirske vojske, kruha ni mogoče dobiti, ker so ceste do silosov z moko v rokah upornikov. Cesta, ki povezuje Alepo-Homs-Damask, je zelo nevarna. Posebej prvi del poti. Potovanje po celotni državi, razen obale, je igra na srečo. Če so prej prepotovali določeno pot v treh urah, sedaj za isto pot potrebujejo tudi 36 ur. Pred desetimi dnevi so teroristi prišli v krščanski del Wadi Nazara, odstranili vojake na dveh kontrolnih točkah, prišli v prvo krščansko vas, v kateri so praznovali, in streljali na mimoidoče, zlasti na mlade na glavni ulici. Ubili so vsaj osemnajst ljudi. Potem so odšli. To je vznemirilo družine, številne so namreč že pobegnile z drugih koncev Sirije.”
Obstaja upanje za mirno ali politično rešitev spopada?
“Ne zdi se mi, da bi v teh tednih opazili kako pozitivno spremembo. Nasprotno, spopadi so še hujši, in to na več koncih države, zato je strah med civilisti še večji. Prejšnji teden v Damasku so v meni odmevale besede psalmista : “Kot jagnje, ki ga vodijo v klanje”. Nikoli nisem tako dobro razumel, kaj je nedolžno jagnje, ki ne more storiti ničesar pred grozečo krivično smrtjo. To velja zlasti po grožnji ZDA, da bodo napadle: stiska in obupanost. Nejeverno smo se gledali v oči: “Mislijo res napasti?!”
Vir: Città Nuova online