Kot dobro vemo, je 6. februarja 2023 južno in osrednjo Turčijo ter Sirijo stresel močan potres. Katastrofa je povzročila uničenje celotnih mest, smrt več deset tisoč ljudi in številne pogrešane. Tukaj je nekaj pričevanj tistih, ki so na teh območjih. Nekaj odmevov od ljudi, ki živijo tam.
»Že v nedeljo zvečer, 5. februarja, so oblasti sporočile, da bodo šole v ponedeljek, 6. februarja, zaprte, saj so se je bali močnega neurja. Temperature so blizu ničle in v celotni Turčiji so pričakovali najhladnejši čas v letu.«
To so besede Umberte Fabris iz fokolara v Carigradu (Turčija), ki prizadeto pripoveduje o razmerah, v katerih živi država zaradi katastrofe, ki ji ni para in ki je v noči med 5. in 6. februarjem s silovitostjo brez primere prizadela Turčijo in Sirijo.
Moč tega potresa je nepredstavljiva. Dejansko je prizadetih 10 turških provinc, 13 milijonov ljudi, številni popotresni sunki se še vedno nadaljujejo. Že takoj na začetku je bilo število žrtev izredno veliko.
»Carigrad je od prizadetih območij oddaljen približno 1000 km,« nadaljuje Umberta Fabris, »vendar so tukaj ljudje, ki imajo tam sorodnike in prijatelje, in novice prihajajo ves čas. Mobilni telefoni dolgo niso delovali, elektrike ni bilo, škoda na komunikacijski infrastrukturi je ogromna, tako kot vse drugo. Pride le nekaj besedilnih sporočil ali nekaj besed, izmenjanih z zelo moteno linijo. In vse to je iskanje novic, da bi vedeli, ali se vsi odzivajo na klic, celo med našimi prijatelji iz majhne krščanske skupnosti v Antiohiji, Mersinu, Adani in Iskenderunu.«
V tragediji sredi ruševin in mraza bolečina zbližuje srca, saj združujejo moči in se borijo, pripoveduje Umberta Fabris, ki je iz Iskenderuna izvedela za zrušenje bazilike Marijinega oznanjenja in kako so se znotraj škofije, kjer so bile hiše preveč poškodovane za bivanje, nekateri katoličani, pravoslavni in muslimani znašli tako, da so si delili, kar imajo, in ponudili prenočišče.
»Presenetilo nas je na tisoče mladih, ki so prihiteli na letališče,« pravi, »pripravljeni priti pomagat, neskončna vrsta ljudi pri zbiranju krvi ali srednješolci, ki so zavihali rokave pri različnih dejavnostih. Še naprej zaupamo v Boga in njegovo sveto previdnost, v srcu pa nosimo tudi našo ljubljeno Sirijo.«
In prav iz Sirije prihaja glas Bassela, mladega člana Gibanja fokolarov: »Tudi v mojem mestu Alep so strašni dnevi. Šestega februarja smo se zaradi izpada elektrike prestrašeni zbudili in tekli proti stopnicam, ker nismo videli ničesar. Ustavili smo se pri vhodnih vratih, kjer je slika angela varuha, in molili, nato pa poiskali mobilni telefon in prižgali svetilko. Sobe nisem prepoznal: vse na tleh je bilo razbito, stene in keramika razpokane, sosedje so zunaj kričali. Vzeli smo le tisto, kar smo lahko nosili v žepih pižam, si nadeli jakne in se v dežju in mrazu spustili po stopnicah navzdol.«
Bassel je to neskončno noč preživel na ulici in opazoval rušenje cerkva in mošej. V mesečini se je videlo uničenje. Ko so popotresni sunki postajali vse lažji, so prihajale novice o prijateljih, ki so ostali pod ruševinami, in o stavbah, ki so se v celoti porušile. »Smo država, ki ni pripravljena za takšne nesreče,« je nadaljeval. Med porušenimi stavbami je bilo tudi sedem nadstropij škofije grškokatoliške cerkve melkitov. Monsinjor Jean-Clément Jeanbart, upokojeni nadškof v Alepu, se je rešil, medtem ko je oče Imad, moj osebni prijatelj in naš učitelj v šoli, odkar sem bil otrok, ostal pod ruševinami. Ljudje govorijo o svojih domovih, ki so postali del preteklosti, hladno vreme pa vse skupaj še otežuje. Rdeči polmesec in Rdeči križ sta opravila popis prisotnih. »Jaz,« pravi Bassel, »sem s prostovoljci in mladimi skavti sodeloval pri pripravi in razdeljevanju hrane ter razdeljevanju odej za otroke in mlade, vendar zaradi silovitih prizorov, ki sem jih videl, nisem mogel spati.« Ko se zaradi popotresnih sunkov še naprej rušijo stavbe, Bassel razmišlja: »Ko poslušamo novice, vidimo, kako velike države v prizadete države pošiljajo strokovnjake, ekipe za pomoč in reševanje. Boli nas, ko vidimo, da zaradi embarga v Sirijo ne morejo poslati ničesar, kot da nismo ljudje. Zdaj smo se vrnili domov, kjer je internet boljši, in čakamo na naslednji pretres. Molite za nas, da ostanemo živi, molite za tiste, ki so umrli, molite za pogrešane.«
Anna Lisa Innocenti in Maria Grazia Berretta
