»Pridi, Gospod Jezus!«

Vstopili smo v Veliki teden. Ob tej priložnosti objavljamo misel Chiare Lubich, ki jo je povedala v telefonski konferenci na Veliki četrtek leta 1989.

Danes je Veliki četrtek, za nas čisto poseben dan. Spominja nas na različne božanske resničnosti, ki so v središču naše duhovnosti, tako da vsako leto ob njegovi obletnici začutimo vso privlačnost tega dne in neredko se zgodi, da naše duše preplavi nekaj nebeškega.

Kajti kako ne bi čutili, da se nam širi srce, če Veliki četrtek tako poudarja Jezusovo novo zapoved, edinost, njegovo oporoko, evharistijo, njegov izredni dar, in duhovništvo, ki ga omogoča?

Zato se danes z neizmerno hvaležnostjo ustavimo ob teh izrednih skrivnostih, ki so temeljnega pomena za vsakega kristjana in še posebej za nas.

Jutri bo veliki petek. Tudi ta nas popelje v srce krščanstva in naše duhovnosti: Jezus umre, umre zapuščen.

Ali se vam ne zdi, da je to pravi trenutek, da se na nek način lotimo teme, s katero se danes, v svetu, kakršnega poznamo, ujetem v potrošništvo in drugo zlo, nihče ali le malokdo želi ukvarjati, to pa je tema smrti?

To moramo storiti v skladu z našim Idealom, ki nas uči, kako ravnati v vsakem trenutku življenja in s tem tudi s prehodom v drugo življenje, večno življenje.

S tem se bomo ukvarjali tako, da bomo ostajali v okolju molitve, ki je naša najljubša tema v teh zadnjih tednih.

Obstaja zelo kratka in čudovita molitev.

Duh jo je položil na usta neveste, Cerkve, in je namenjena ženinu, Jezusu.

Razodetje, zadnja od naših svetih knjig, se konča z njo. Pravi: »Pridi, Gospod Jezus!«[1].

»Pridi, Gospod Jezus!«

Ta molitev je lahko naša ob misli na smrt, na njeno pričakovanje in pripravo nanjo.

Da, saj imamo ali moramo imeti lastno in točno pojmovanje smrti: smrt ni konec, ampak začetek; srečanje z Jezusom. In še: ni neobvezna: vsi jo imamo na programu; nekega dne bo prišla za vse, to je Božja volja za vse.

Da, to je Božja volja zame, za nas, za vsakega človeka.

Moramo jo znati sprejeti kot tako, kot Božjo voljo.

Toda kako na splošno sprejemamo Božjo voljo?

Razumeli smo, da je Božja volja, kakršnakoli že je, izraz Božje ljubezni do nas.

Zato ni niti logično niti prav, da se zgolj sprijaznimo z njo, ampak moramo v njej videti tisto najboljše, kar se nam lahko zgodi. Zato si prizadevamo živeti tako, da bo Božja volja tudi naša volja.

In prizadevamo si, da bi jo živeli ne le z vso ljubeznijo, ampak navdušeno, saj vemo, da se z njo podajamo na božjo pustolovščino, ki jo deloma poznamo, deloma jo moramo odkriti, in tako izpolnjujemo Božji načrt z nami.

S takim pristopom do Božje volje se fokolarin razlikuje od drugih, saj smo se ob njenem spoznanju spreobrnili, se je spremenila naša življenjska pot. (…)

»Pridi, Gospod Jezus!« (…)

Vendar je ta molitev primerna tudi za druge priložnosti.

Lahko rečemo: »Pridi, Gospod Jezus!«, ko čakamo na sveto obhajilo.

Lahko jo izrečemo pred srečanjem s kakšno osebo ali skupino, v kateri hočemo vsekakor ljubiti njega. In pred izpolnjevanjem katere koli druge njegove volje.

»Pridi, Gospod Jezus!« Ob pogledu nate bo ljubezen, naša poklicanost, brez bojazni.

V pričakovanju tvojega prihoda bomo dobro gradili to življenje in se takoj, ko se bo odprlo drugo življenje, potopili v pustolovščino, ki se ne bo več končala.

Ti si premagal smrt. In s to molitvijo zaznavamo, da si jo že zdaj premagal v nas, v naših srcih.

»Pridi,« torej, »Gospod Jezus!«, vedno, v vseh nas.

Chiara Lubich

(Chiara Lubich, Conversazioni, Città Nuova, 2019, str. 357/9)

[1] Raz 22,20.