Je mogoče živeti kot kristjan v okolju, v katerem se zdi, da je pravilo kompromis? Neki ambasador v azijski državi je zaupal svojo izkušnjo, ki jo živi v duhu bratstva.
»Zahvaljujoč mojemu diplomatskemu delu smo se vsi v družini naučili prepoznavati bogastvo širšega človeštva, ljubiti domovino drugega kakor svojo, ljubiti Boga v človeku, katerega narodnost in kultura sta drugačni od naše.
Mnogi me vprašujejo, če je mogoče živeti kot kristjan v okolju, zaradi katerega sem v stiku z bogastvom, a tudi z najrazličnejšim trpljenjem človeštva. To je vsakodnevni izziv. Pri svojem delu se navdihujem pri idealu bratstva, kakor ga predlaga Chiara Lubich. Obstaja njen zapis o diplomaciji, ki je zame vodilo. Med drugim pove: “Postajati eno z bližnjim v popolni pozabi nase, ki jo lahko živi tisti – ne da bi si za to prizadeval in za to skrbel – ki se spomni na drugega, na bližnjega. To je diplomacija ljubezni (…). Božjo diplomacijo (…) usmerja dobro drugega in je zato brez sence sebičnosti”. In še: “Če bo vsakega diplomata pri opravljanju njegovih funkcij spodbujala ljubezen do druge države kakor do svoje, ga bo Bog tako zelo razsvetlil, da bo pomagal ustvarjati odnose med državami, kakršni naj bi bili med ljudmi”.
Ta trditev se mi zdi zelo resnična in konkretna. To sem lahko izkusil v veliko priložnostih. Ko sem na primer gledal slovesnosti ob začetku in ob sklepu olimpijskih in paraolimpijskih iger, sem pomislil, da bi poslal svojemu kolegu na istem položaju kot jaz v drugi državi sms: “Vaša država kaže vso svojo lepoto,” sem napisal in takoj je odgovoril: “Hvala!” S tem preprostim dejanjem sem pokazal, kako cenim njegovo domovino.
Občasno delo postane prava borba. Spominjam se, ko je bila moja država na vrsti za predsedstvo v Evropski uniji. Bil sem zadolžen, da vodim delovno skupino, ki je morala obdelati “evropski diplomatski program”. Šlo je za program strokovnega oblikovanja, namenjen mladim diplomatom v službi v nacionalnih diplomacijah držav članic. Ta program so zelo podpirale nekatere države, druge so bile zelo proti. Program je predvidel uporabo enega jezika na račun drugih jezikov, ki bi sicer lahko bili uporabljeni. Moral sem najti rešitev za to težavo.
Govoril sem s predstavniki vseh držav, poslušal do konca razloge vsakega posebej: kot predsednik sem hotel delati v služenju vsem. Sem bil pa vedno bolj prepričan, da bi bilo bolje za vse, če bi imeli skupen program oblikovanja in da bi bilo koristno nadaljevati z dvema uradnima jezikoma, zaradi česar bi bilo lažje priti do konkretizacije. Pripravil sem svoj predlog, ki so ga sprejeli vsi in danes je ta evropski diplomatski program že utrjena stvar.
Svojo službo opravljam v državi, ki je napol razpadla, ima obsežne in zahtevne probleme. V tem času se borim, da bi konkretno ljubil ljudi, da bi živel ločitve, da ne bi bežal, da bi ljubil može in žene brez Boga in pričal o njem tam, kjer on ne obstaja, da bi bilo moje življenje most, ki povezuje.
Čeprav za to, da bi bili “most”, ni nujno biti ambasador. Ko ljubimo bližnjega, lahko naredimo kar koli. Sveti Avguštin nas tega spominja in pričevanje Chiare Lubich in vseh nas, ki hočemo živeti njen ideal edinosti v svetu, je najboljši dokaz za to.«
Vir: Umanità Nuova online
