Danes raje poslušajo priče kot učitelje
Bilo je leta 1949 v Trentu. Trije fantje smo začeli s prvo moško skupnostjo v Gibanju fokolarov. Aldo, Carlo in jaz smo se počutili kot nekakšni pionirji.
V tistem času sem zapisal tole: »Naš odnos je bil vedno močnejši. Skoraj vsak dan smo odkrivali vedno nove izraze našega skupnega življenja. Postopno smo doumevali, kako velik je dar, v katerega nas je Bog poklical. Ko smo premišljevali Jezusove besede v evangeliju, se je vedno na novo potrjeval v nas ta novi način življenja. Pogosto smo se lahko skoraj dotaknili ljubezni Boga, ki nas je objemala. Počutili smo se kot otroci v materinem naročju. Tudi polomi ali manjša razhajanja so nam pomagali, da smo bolj cenili navzočnost Boga med nami.«
Zelo nam je pomagalo to, kar je postalo navada že v prvih dnevih tega novega duhovnega toka med vsemi, ki so ga sprejeli, namreč da si v skupnosti podelimo izkušnje evangeljske besede.
Beseda je takrat in še danes vsak mesec nova kot predlog za življenje gibanja: to je bistvenega pomena. Prav zaradi živete besede se namreč Kristus oblikuje v nas. Vendar ni dovolj, da jo živimo. Chiara Lubich je povedala: »Mi smo poklicani dajati v skupnost naše izkušnje besede, če tega ne bi delali, bi bila to huda napaka.«
Na začetku gibanja so zelo intenzivno živele besedo, »tako zelo, da nekako nismo živele me, ampak je v nas živela beseda«. In pripovedovanje izkušenj, ki jih je vzbudila božja beseda, je imelo poseben učinek – to je bilo za nekatere veliko presenečenje, ker so pričakovali duhovno razlago –, saj je tako nastajala in se razvijala krščanska skupnost.
Ko pripovedujemo izkušnje, ne gre toliko za to, da z drugimi podelimo razmišljanja, preučevanje ali premišljevanje o evangeliju, čeprav je to lahko koristno. Pomembno je zlasti, da pripovedujemo o konkretnih dogodkih, kako smo živeli. Ni nujno, da je to nekaj nezaslišanega, dovolj je, če so to preproste stvari iz našega življenja, ki jih je beseda razsvetlila in spremenila.
Ko pripovedujemo te izkušnje, moramo biti naravnani tako, da ljubimo, pripravljeni dati življenje za drugega, kakor pelikan, ki po neki legendi hrani svoje malčke tako, da jim daje svojo kri.
To ima vrednost zlasti v našem času, saj Pavel VI. trdi, da »sodobni človek raje posluša priče kot učitelje; če prisluhne učiteljem, je to zato, ker so ti tudi priče«.
Marco Tecilla
Vir: Citta Nuova
