Objavljamo spis, ki ga je Chiara napisala v Rimu leta 1978, aktualen tudi danes …

Če pogledam okoli sebe v mestih, po katerih hodim, me pretrese, ker se mi zdi, da je konkretizacija krščanske družbe daleč. Zdi se, da prevladuje svet s svojimi ničevostmi …
Rekla bi, da je Jezusova oporoka utopija, če ne bi mislila nanj, ki je prav tako gledal na svet, kot je ta, ki ga je obdajal, in se je na vrhuncu njegovega življenja zdelo, da ga je to poteptalo, da ga je zlo premagalo.

Tudi on je gledal na vso to množico, ki jo je ljubil kakor samega sebe, on, Bog, ki jo je bil ustvaril in bi bil hotel navezati vezi, ki bi jo morale zopet zediniti z njim kakor otroke z Očetom in zediniti brata z bratom.
Prišel je, da bi obnovil družino, da bi iz vseh naredil eno … Namesto tega pa so ljudje, številni ljudje, kljub njegovim besedam, polnim ognja in resnice – ki so zažigale vejevje ničevosti in razkrivale večno, ki je v človeku – dojeli, kaj pravi, niso pa hoteli razumeti in so ostajali z ugaslimi očmi, ker je bila duša v temi.
In to zato, ker jih je ustvaril svobodne. Prišel je iz nebes na zemljo in lahko bi jih vse odrešil z enim samim pogledom. Toda moral je prepustiti njim – ki so bili ustvarjeni podobni Bogu – veselje svobodne osvojitve.
Gledal je svet tako, kakor ga vidimo mi, a ni dvomil.
Molil je nebesa nad seboj in nebesa v sebi: resnična Bit, konkretni Vse, medtem ko je zunaj po cestah hodila ničevost, ki mine.
Tudi mi moramo delati kakor on, da se ne ločimo od Večnega, od Neustvarjenega, ki je korenina ustvarjenega in zato življenje za vse …, verjeti v končno zmago luči nad teminami. Hoditi po svetu in ga ne hoteti videti. Gledam svet, ki je v meni, in se navezujem na to, kar ima bit in vrednost. Postajam povsem eno s Trojico, ki počiva v moji duši, jo razsvetljuje in napolnjuje z večno lučjo. Tedaj opazim, ker oči niso več ugasle, gledam svet in stvari. Toda ne gledam več jaz, v meni gleda Kristus in znova vidi slepe, da jim da spregledati, in neme, da jim da spregovoriti, in kruljave, da jim da shoditi. To so slepi za gledanje Boga znotraj in zunaj sebe, nepremični hromi, ker ne poznajo Božje volje, ki jih iz dna srca spodbuja k večnemu gibanju, ki je večna ljubezen.
Vidim in odkrivam svojo lastno luč v drugih, svojo pravo stvarnost, ki je Kristus, svoj pravi jaz v drugih in ko ga znova najdem v sebi, se zopet združim z njim v bratu. Tako prižigam celico Kristusovega skrivnostnega telesa, živo celico, božje ognjišče, ki nosi v sebi ogenj, ki ga mora dajati drugim, in z njim luč. Bog iz dveh naredi eno, tako da se jima pridruži kot tretji, kot odnos med njima: Jezus med nami.
Tako ljubezen kroži in s seboj seveda kakor deroča reka nosi vse drugo, kar imata oba: duhovne in materialne dobrine. In to je dejavno in zunanje pričevanje zedinjujoče ljubezni, prave ljubezni.
Imeti pa je treba pogum, da ne skrbimo toliko za druge pripomočke, če hočemo vzbuditi nekaj krščanstva.
V nas mora zaživeti Bog in prelivati ga moramo na druge kot vir življenja, ter oživiti ugasle.
In sicer tako, da je on živ med nami, ko se ljubimo med seboj.
Tedaj je vse postavljeno na glavo okoli nas: politika in umetnost, šola in delo, zasebno življenje in zabava. Vse. Jezus je popolni človek, ki povzema v sebi vse ljudi in vse resnice.
Kdor je našel tega človeka, je našel rešitev za vsak problem.
Chiara Lubich
(Scritti Spirituali/2. L’essenziale di oggi, Rim 1978)

Druga Chiarina besedila