Prispevek družin v času ekonomske krize. Pogovor z Luiginom Brunijem, rednim profesorjem ekonomske politike na univerzi Lumsa v Italiji, predavatelj na Univerzitetnem inštitutu Sophia v Loppianu in koordinator občestvene ekonomije.
V: Pravijo, da je treba spodbujati porabništvo …
O: Kriza je očitna na več ravneh: finančni, ekonomski, zaposlitveni; manj očitna je na drugih ravneh: blagostanje, ki bi ga ljudje radi dosegli, a ga ne morejo. Potem je kriza odnosov med ljudmi, kriza zaupanja zaradi napačne, pretirane rasti, ki se je financirala z zadolževanjem. Pretiran poudarek na materialni proizvodnji in na proizvodih je res eden izmed razlogov za to krizo. Namesto teh bi morale rasti civilne dobrine, dobrine odnosov, duhovne dobrine, svobodna uporaba dobrin, skupne dobrine. Težišče bi morali premakniti s porabništva na delo, razumeti, zakaj in kdaj nekdo dela dobro.
V: Radi bi skrčili praznike, da bi tako več delali …
O: Praznik je stvar zastonjskosti, zato ga kapitalistična ekonomija ne razume. Če ni več meje med časom zaposlitve in časom, ko nisi v službi, postane vse služba, dovolj je, da domov odnesemo mobilni telefon. Čez nekaj let pa človek, ki dela brez pravih urnikov in brez omejitev, izgubi stik z življenjem zunaj delovnega mesta in s tem zastonjskost, družino, prijatelje, župnijo. Postane izčrpan in ni več dober ne za podjetje ne za družino. Ponavljam: ljudje, ki so odstranjeni iz »krajev življenja«, postanejo zelo slabi delavci.
V: Ali obstaja prostor za zastonjskost v ekonomiji, na delovnem mestu in v družbenem življenju?
O: Zastonjskost ljudje pogosto povezujejo z besedami zastonj, dodatki, popust. V resnici je to življenjski slog, bistvo katerega je to, da se nekdo približa drugim, naravi, stvarem ne zato, da bi jih izrabljal, ampak da bi jih spoštoval in jim služil. Zastonjskost pomeni priznati, da je treba nekaj narediti, kar je dobro samo po sebi, ne zaradi morebitnega plačila.
V: Ali je za družine še mogoče, da se odpirajo potrebam drugega?
O: Družina z dobrimi odnosi porablja malo, ustvarja pa dobrine odnosov in medosebnih stikov. Sedanji ekonomski sistem pa ima raje ljudi »posameznike«, ki trošijo proizvode namesto odnosov, ki jim manjkajo. Družina ima pomembno vlogo zlasti zato, ker se moramo še mladi naučiti zastonjskosti, da je treba nekaj narediti dobro, ker je v tem notranja vrednota, ki jo je treba spoštovati. Z drugimi besedami: Zakaj je treba lepo postlati posteljo? Ker dobiš plačano? Ne. Posteljo je treba lepo postlati, ker jo je treba lepo postlati. Zakaj je treba dobro narediti nalogo? Danes nekateri starši celo plačujejo svojim otrokom, da ti delajo naloge! Jasno je, da bodo kot odrasli postali zelo slabi delavci: njihovo delo bo slonelo na načinu delovanja, ki so ga bili vajeni doma.
V: Kaj bi morala narediti družina, da bi pomagala ekonomiji?
O: Danes je v socialni ekonomiji zelo živahno: obstajajo združenja, pobude, kot so skupine solidarnostne nabave, pravične trgovine, etične finance. A družine bi morale biti bolj preroške, bolj podjetne, bolj »skupaj«. Narediti bi morale vse, tudi politično, da bi premagale bedo in pomanjkanje drugih družin. To delajo tako, da izbirajo življenje v skromnosti in občestvu.
Družina bi morala biti prostor upora kulturi porabništva, prostor, kjer ljudje drugače bivajo skupaj in kjer vladajo naslednje vrednote: medsebojnost, medsebojna pomoč in solidarnost. Kraj, kjer se ljudje vzgajajo za sodelovanje, zaupanje, si ostrijo čut za družbo, postajajo občutljivi za potrebe drugega. Taka družina je doprinos za ekonomijo, ker ponuja dragoceni kapital, kakor ga ponujata tehnologija in kredit.
V: Kaj bi sporočili mladim?
O: Današnji svet duši željo, ker ima človek vse že kot otrok. Če pa otrok ni vzgojen za pravilno ravnanje z denarjem, bo težko vzgojen v drugih vidikih. Ko je Roberto Benigni prejel oskarja za film Življenje je lepo, je ob spominu na težke čase svojega otroštva povedal: »Zahvaljujem se staršem za revščino.« Revščina namreč sproži v tebi odločitev za hojo, da delaš, vstaneš. Zato ne odgovorimo na potrebe mladih s stvarmi, ampak tako, da spodbujamo njihovo voljo do življenja.
Vir: Spazio Famiglia, november 2012
