Od 10. do 13. maja so potekala dela v šoli za inkulturacijo v mariapoliju Piero, mestecu Gibanja fokolarov blizu Nairobija; predstavljamo temeljne misli Chiare Lubich za prvo tako šolo leta 1992 in poročilo o tokratnih temah v tej šoli.
“Pot svetosti”: Janez Pavel II. je v št. 87 v apostolski spodbudi Cerkev v Afriki tako prikazal proces inkulturacije in opogumil v tej smeri škofe iz Kenije že leta 1980. Chiara Lubich je maja 1992 v globokem sozvočju s papeževo mislijo ustanovila v Nairobiju (Kenija) šolo za inkulturacijo v slogu duhovnosti edinosti. Spoznala je, da je v »najglobljem postajati eno«, kar odraža ‘postati vse vsem’ svetega Pavla (1Kor 9,22)”, “zelo močno orožje”.
»Ne moremo vstopiti v duh brata,« je pojasnila Chiara, »da bi ga razumeli, če je naš duh bogat skrbi ali sodbe. Postajati eno pomeni, da se postavimo pred vse v držo učenja, ker se imamo res česa naučiti, pomeni popolnoma odrezati korenine naše kulture in vstopiti v kulturo drugega, ga razumeti in mu pomagati, da se izrazi, dokler ga ne razumemo v sebi. In ko smo ga razumeli, tedaj res lahko vzpostavimo z njim dialog in mu damo evangeljsko sporočilo preko bogastva, ki ga že poseduje.«
Zato je inkulturacija, kakor jo je razumela Chiara, v “izmenjavi darov”: »Tako je brat najprej dal in potem naredimo tudi mi tako … Na to nekaj ‘živega’ lahko v duhu služenja vcepimo nežno, z ljubeznijo in z brezmejno obzirnostjo tiste vidike resnice evangeljskega sporočila, ki ga imamo, in tako dajemo polnost in dopolnjenost tistemu, v kar bližnji že verjame in kar pogosto pričakuje, skoraj goreče po tem hrepeni; in ti vidiki nosijo s seboj vso resnico.« V bistvu nas mora, kakor je Chiara leta 2000 povedala ob obisku mesteca Fontem (Kamerun), »v inkulturaciji voditi ljubezen, da bi tako deloval Sveti Duh.«
V teh 21 letih je šola za inkulturacijo potekala vsako drugo leto in vsakič so poglobili podroben vidik iz kulture ali življenja: lastnina in delo; pojmovanje Boga; oseba in skupnost; sprava; trpljenje, bolezen in smrt; vzgoja; komunikacija; sveto v tradicionalnih verah subsahelske Afrike.
Letos so od 10. do 13. maja razmišljali o “osebi v afriških kulturah”, kar so kot običajno pregledali s treh vidikov: v tradicionalni afriški kulturi, v Svetem pismu in cerkvenem učiteljstvu v luči karizme edinosti.
Prišlo je 287 udeležencev: mladi, duhovniki in laiki z vseh zemljepisnih delov afriške celine.
Afriko južno od Sahare povezuje misel njenih narodov: »To je teren, na katerem graditi boljšo prihodnost,« je prepričana Gisèle Moulatsa izl Gabona, »a ne zato, da bi ostali zaprti v naš mali svet, ampak da bi se vedno bolj odpirali vesoljni družini.« Ta trditev je polna pomena na koncu šole za inkulturacijo.
Kot rečeno, je letos šola poglabljala osebo v Afriki južno od Sahela, kar so pregledali z vidika afriške antropologije, katere korenina je skupnost, in posebnosti zemljepisnega področja te celine; Stare in Nove zaveze; dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora in prispevka duhovnosti edinosti. Udeleženci so podelili številne izkušnje.
»Ko pregledujemo nekatere vidike naše kulture v luči evangelija, smo pred različnimi vrednotami. Jezus je zahteven,« je pojasnil Vital Muhindo iz Konga. »Tu so izzivi: ni tako, da bi moral evangelij vstopiti v naše kulture, ampak naše kulture v evangeljsko logiko.« V tem pomenu je Victorien Kone obudila spomin na močne trenutke ob smrti šestletne hčere Joëlle. Po njihovi kulturi dekletce ne bi mogli pokopati, ker je šele morala postati oseba. »Kako je ne bi dostojno pokopali?« pripoveduje oče. »Čeprav je bila še majhna, je bila Joëlle duhovno zelo velika! Imela je globok odnos s Chiaro Lubich, vsi so jo imeli radi, odrasli in otroci. Imeli smo pogreb, na katerega je prišlo zelo veliko ljudi, velik zgled življenja. Tak način je presenetil, a je bilo pričevanje, ki je vplivalo na tradicionalno mišljenje.«
Tokrat so se šole udeležili tudi mladi iz Gibanja fokolarov z več koncev sveta, ki so bili tam zaradi začetka akcije Sharing with Africa, etape širšega projekta Zedinjen svet. Pred začetkom Tedna za zedinjen svet 2013 se je v Burkini Faso začela aktivnost v otroški bolnišnici, v Nigeriji prvi nacionalni genfest s tisoč mladimi – kristjani in muslimani – in na Slonokoščeni obali so PZS predstavili nacionalni komisiji Unesco.
Vir: www.focolare.org
