Ob peti obletnici smrti Chiare Lubich mesto Rim s spominsko tablo pove, kako blizu so mu ideali ustanoviteljice Gibanja fokolarov. Sporočilo Marie Voce.
Iz Rima je širila po svetu ideal vesoljnega bratstva. Te besede je rimska občina vgravirala na tablo, s katero so postajo Viale Libia podzemne železnice (linija B1) poimenovali po Chiari Lubich.
Slovesnost je potekala 14. marca, ob peti obletnici smrti ustanoviteljice Gibanja fokolarov, ki je stanovala tam blizu v prvih letih obstoja gibanja v Rimu.
Prav to je omenila sedanja predsednica Maria Voce: »Lepa je izbira te mestne četrti, v kateri je Chiarai kar petnajst let preživela v posebni luči – očrtale so se linije in lik Božjega dela – in trenutkih posebne bolečine – ko je Cerkev preučevala in preverjala Gibanje.«
Župan Gianni Alemanno, ki je govoril na srečanju “Chiara Lubich, karizma, zgodovina, kultura”, je poudaril povezanost med sporočilom te pobude in izvolitvijo nadškofa iz Buenos Airesa za papeža: »Danes bomo naredili preprosto kretnjo, odkrili bomo obeležje. Na Chiaro se bo spomnilo veliko ljudi, ki bodo hodili tu mimo, spomin na vero, na prispevek k novemu humanizmu, ki ga tako zelo potrebujemo. Izbira papeža, ki prihaja z juga sveta, je jasno sporočilo: iz ekonomske in moralne krize, v kateri smo, bomo izšli samo z veliko izbiro ponižnosti in preprostosti.« Med slovesnostjo se je župan ustavil ob »globoki povezanosti« Chiare Lubich »z Rimom, v kateri je sredi mestne četrti Trieste delovala, razmišljala, pisala, prenašala svoje sporočilo.«
Ta odnos z mestom Rimom je bil potrjen s podelitvijo častnega meščanstva 22. januarja 2000, ko je dopolnila osemdeset let. Maria Voce je spomnila, da je Chiara tedaj povedala, kako zelo »ljubi večno mesto in tudi trden namen posvetiti se mu bolj in bolje, da bi to mesto, ki je enkratno na svetu, simbol edinosti in vesoljnosti, bolje odgovarjalo svojemu poklicu.« In to tako globoko zavzemanje je postalo konkretno v vsakdanu vsakega člana.
»V sporočilu Chiare Lubich,« je še povedala Maria Voce, »so zanimive poti, ki jih črpa iz evangelija: živeta ljubezen je vlečna sila zgodovine, vendar je treba “znati ljubiti”, kakor trdi zahtevana umetnost: ljubiti vse, ljubiti prvi, konkretno, postajati eno z drugim, znati odpuščati … In to tako, da začenjamo v svoji okolici: v družini, soseski, mestni četrti, na ulici, v šoli, v službi, združenjih, celo v parlamentu, celo na postaji podzemne železnice, kjer se nenehno srečuje na tisoče ljudi in je tudi simbol anonimnosti.«
Maria Voce je dodala: »Spominja me na eno najbolj pomenljivih Chiarinh strani: “To je velika privlačnost modernega časa: prodreti v najvišjo kontemplacijo in hkrati ostati med ljudmi,
človek ob človeku”, “izgubiti se v množici, da bi jo prepojili z božjim, kakor se košček kruha napoji z vinom”, “snovati nad množico vezenine luči ter hkrati deliti z bližnjim zasramovanje, lakoto, udarce in bežne radosti”, “Kajti privlačnost našega časa in vseh časov je to, kar si je mogoče misliti najbolj človeškega in najbolj božjega; Jezus in Marija: Božja Beseda – tesarjev sin; Sedež modrosti – družinska mati”.«
Ko se je zahvalila županu Alemannu, rimski upravi in vsem, ki so prišli na to odprtje, je voščila, da bi spodbudila in navdihnila, da bi »povsod živeli v polnosti človeško in duhovno poklicanost ljubljenega mesta Rima, da bi v njem prižgali majhne ognje luči za dobro vseh. «
