Kratek prispevek o srečanju skupnosti iz Indonezije, Malezije in Singapura ob obisku Marie Voce in Giancarla Falettija v te kraje.
Za pot s singapurskega letališča do mesta Johor, slaba ura vožnje, je treba v Woodlandsu iti čez reko, ki je v resnici morje, ki ločuje Singapur od Malezije.
Promet je gost, saj se za konec tedna Malezijci vračajo domov in številni prebivalci Singapura gredo čez mejo v nakup v Johor, saj so cene tu veliko nižje. Nič hudega, saj sem v avtomobilu, s katerim se vozimo, v zelo dobri družbi. Tu je Sophie, ki je pravkar prispela iz Džakarte, glavnega mesta Indonezije, ima 43 let, dva otroka (11 in 14 let)in dela v arabski letalski družbi. Pripoveduje mi o svoji odločitvi živeti kot kristjanka v nelahkem delovnem okolju, in to ne samo in ne toliko zaradi vprašanja vere, kolikor zaradi kakovosti dela: »Pogosto sem prisiljena, da odklonim darila in modre kuverte, ki mi jih ponujajo, kajti v Indoneziji je korupcija na žalost zelo močna.«
Poleg nje se izrisuje zelo lep nasmeh Heyliye, drugi svet, prihaja iz Mumbaia v Indiji. Sedem let živi v Singapuru, našla je delo kot stevardesa v drugi letalski družbi. Vključena je v skupino mladih iz Gibanja fokolarov iz osmih članov: ona je Indijka, druga prihaja iz Brazilije, dve iz Singapura, ena z otokov Mauritius, ena iz Malezije, ena iz Macaoa in končno ena iz Koreje! »Moje delo je naporno in pod precej pritiski. Nemalokrat moram plavati proti toku, spoštovati različne kulture, si prizadevati ostati svobodna. Rada potujem in vzpostavljam nove odnose. Zato mi je delo všeč, ne pa kompromisi.«
Latando ima 26 in Oktav 28 let. Pravkar sta priletela iz Yogiakarte, kulturne prestolnice Indonezije, kjer študirata italijanski jezik, ker bi rada preživela nekaj časa v Italiji za duhovno in strokovno formacijo. Gojita veliko upanje, da bi njuni prijatelji muslimani iz Bantula, s katerimi sta dolgo delala po hudem potresu leta 2009, našli primerno pot za razvoj. O tem sta mi dolgo govorila, saj dveletnega prizadevanja ne pozabiš tako hitro.
Potem je tu Ince, prihaja z indonezijskega otoka Sumatre, točneje iz Medana. 35-letnica, upravnica, a ne skriva težav v denarnih zadevah v njenem mestu. Kljub temu še naprej upa: »Naši ljudje so po naravi optimisti. Bog nas nikoli ne zapusti in nas ne bo zapustil danes, kakor nas ni med cunamijem.«
Anna, 22 let, je naš šofer. Živi v Johorju skupaj s svojo družino, ki je zelo povezana in prepeva, celo zelo dobro. Študira mnežerstvo na zdravstvenem področju. Po naravi pozitivna in optimistična, ima tudi tako voljo: »Prepričana sem, da je treba kriminal, ki ga je veliko v mojem mestu, izničiti z dobrimi policijskimi merili, še bolj pa s socialno pravičnostjo in politiko.«
Najslajše na koncu: 22-letni Nicolas, Singapurec z mobilnikom vedno v uporabi. Je kontrolor računov, tu je pomemben denar: »A vedno gledam za denarjem obraze, ljudi. To ni vedno lahko, zdi se, da je tu treba živeti za denar. Nisem za to!«
Prav tile ljudje skupaj s 300 drugimi iz Singapura, Indonezije in Malezije so se danes, 20. januarja, zbrali v dvorani katedrale Presvetega srca sredi mesta Johor, na srečanju z Mario Voce in Giancarlom Falettijem, ki sta na obisku v teh krajih. Številni se med seboj ne poznajo, kajti razdalje so tu dokaj velike in ni veliko priložnosti, da bi se srečali. Hitreje se dobijo z Indonezijci, s Singapurci, z Malezijci … Velika večina je mladih in otrok, ne manjkajo pa tudi “delavci prve ure”, to je tisti iz osemdesetih let, ko je prispela do sem novica o Chiari iz Trenta. Veliko barv, veliko misli, pričakovanj. Očitna je ganjenost. Zelo različni ljudje, ki jih povezuje evangeljska ljubezen in ljubezen Chiare Lubich.
Različni značaji narodov so se izrazili v plesnih, glasbenih, gledaliških točkah … Festival narodov, razstava tega dela sveta, tako raznolikega in bogatega. »Prevzelo me je bogastvo teh ljudi s tisoč različnimi izraznimi možnostmi, tudi duhovnimi,« je povedala Maria Voce. Fant iz Penanga v Maleziji: »Nisem vedel, da so skupnosti iz Gibanja sosednjih držav tako različne, rekel bi, popolnoma različne. Odkril sem: če bi mi Malezijci bili sami, ne bi bili tako bogati.«
Med gosti iz Rima in številnimi navzočimi se je vzpostavil osebni pogovor. Zaupna vprašanja in odgovori so prav tako nekako zaupni. Nenehen klic k ljubezni Boga in osebni vesti. Vabilo, naj bo to leto nekakšno jubilejno leto, v katerem bi dali prostor odpuščanju in temu, da začenjajo znova, da gledajo na milost Boga, ki prihaja … Vprašanja so tudi splošna, na svetovni ravni, ki bi veljale tudi za Koln ali Buenos Aires. A z lokalnim pridihom, morda samo nakazanim, govorijo o družbenih razmerah, o verstvu in politiki, o težjem zavzemanju zaradi stresnega vsakdanjega življenja, ko je delo velika vrednost; večversko okolje, posebej muslimansko; težave priti do prave nesebičnosti; odnosi med rodovi; zakoni, ki ne spodbujajo vedno primernega sožitja med ljudmi …
»Ostane samo Bog … Bog ne potrebuje branilcev, ampak priče,« je zaključila srečanje Maria Voce. Prav to je smisel življenja Gibanja v teh deželah: vedno znova se prenavljati v evangeljski ljubezni in jo pričati s svojim življenjem. Tako bodo prišli postopno do edinosti, ki jo je hotel Jezus.
Selamat Datang je napisano na zadnji steni dvorane, v kateri poteka srečanje. Pomeni “dobrodošel” in v nekaj skupnih urah je to postalo gotovost.
dopisnik Michele Zanzucchi
Vir: www.focolare.org
