James Liao je pustil službo v banki in se posvetil turistični dejavnosti blizu jezera Sun Moon, posebej pozoren na ljudi s posebnimi potrebami. Benedetto Gui, profesor ekonomske politike na padovski univerzi, ga je obiskal in si od blizu ogledal njegovo dejavnost.
»V vodah jezera Sun Moon odsevajo zeleni hribi srednje-zahodnega dela Tajvana, velikega in lepega otoka, ki so ga portugalski mornarji pravilno poimenovali Formoza. Vsako leto prihaja sem na milijone turistov, tudi s celinske Kitajske. Strma pobočja pokriva bujno zelenje, sredi katerega lahko vidimo skupine bambusov, visokih tudi do 15 metrov.
James Liao, star kakih štirideset let, suh kot mnogi njegovi sodržavljani, nas pričaka na majhnem pomolu in nas spremi na krog Holy Love, motorni čoln. Ta je bil nedavno predelan, nanj je ponosen, saj je edini med vsemi plovili na jezeru, da na krov lahko prideš z invalidskim vozičkom.
»Dostop skozi posebna vrata, posebne opore, da se lahko voziček pričvrsti med vožnjo: to je precej drago in zato na sprva tega niso razumeli. Moral pa sem to storiti, saj se je ta pobuda začela z namenom premagati vse diskriminacije. Tako je že dvesto invalidov prispelo do našega prostora.«
Še ena diskriminacija, proti kateri se je uprl James, je do manjšine staroselcev, ki živijo v teh krajih: pet delovnih mest v tem počivališču je zanje.
Počitniški kotiček je na majhni ravnici na koncu mirnega zalivčka. Dostop do njega je možen samo po vodi. Okoli njega je pragozd in petje ptic je v velikem nasprotju z bregom jezera na drugi strani, kjer so hiše, ulice, trgovine in nebotičnik, najlepša razgledišča pa so zapolnili veliki hoteli s petimi zvezdicami. Na sredi ravnice je preprosta lesena hiša za kakih trideset mladih v dveh velikih sobah, poleg je pokrit odprt prostor za kuhinjo. Ob vznožju gore so postavljeni beli odprti šotori za zaščito od sonca ali od dežja. V drugem kotu z zemljo napolnjene plastične podolgovate črne posode, dvignjene do višine nekoga, ki sedi na vozičku. Vse je pripravljeno z namenom omogočiti invalidom “green therapy”, zeleno terapijo. Rastline, ki rastejo iz teh posod, potrjujejo, da so to terapijo nedavno izvajali.
Na bregu jezera je ob pomolu urejenih kakih dvajset zelo lahkih kovinskih kanujev: »To je titan, ki ga je nabral pred tridesetimi leti iz ostankov letal iz druge svetovne vojne ustanovitelj tega počivališča, pater Richard, Američan iz Wisconsina, ki je zapustil vse in se posvetil nam, Tajvancem. Začel je z najbolj slabotnimi. Pred menoj je bil tu odgovoren za Centre za slabotne osebe iz škofije Taichung. Predstavljal si je, da bi bila tu možnost imeti zanje vzgojne izkušnje, do katerih sicer ne morejo priti. Nisem ga poznal, a nedavno sem se zelo razveselil, ko sem odkril v starih dokumentih, da je govoril o čolnu, ki bi bil prilagojen invalidom.« Lik patra Richarda je pripomogel tudi k Jamesovi izbiri vere, čemur je sledila odločitev, da zapusti delovno mesto v banki, kjer je bil dobro plačan, in začel študirati pedagogiko za invalide in potem delati zanje.
Vsaka njegova beseda izraža navdušenje nad vsem, kar govori o spoštovanju do okolja, o skrbi za duha, sprejemanju drugačnosti, pozornosti do drugih. Res očarljivo! Toda to je tudi podjetje, zato sem spraševal o denarnem stanju. »Zelo smo ponosni, ker smo že zdaj na plusu, zahvaljujoč tudi ekskurzijam in športnim dejavnostim za široko občinstvo. V mestu imamo še dve osebi, ki delata za nas v stiku s turističnimi agencijami. Tako nas ne podpira škofija, kakor je bilo v preteklosti, zdaj mi dajemo dobiček, natančneje 30 % vsega, kar prejmemo. Drugih 30 % gre za Center za socialne potrebe, 30 % vložimo v podjetje in 10 % je za delavce. To je shema, ki smo jo prilagodili po shemi občestvene ekonomije, katere načela hočemo izvajati.« Da bi bilo to jasno, je to zapisano z velikimi črkami na poti do čolnov, kar potnike vpelje v logiko Holy Love (svete ljubezni).«
Vir: Edc online
