(Lk 15,32)1
S temi besedami Jezus zaključuje priliko o izgubljenem sinu, ki jo gotovo poznaš. Hoče nam pokazati veličino Božjega usmiljenja. Ta prilika končuje poglavje Lukovega evangelija, v katerem Jezus pove še dve drugi priliki na isto temo.
Se spomniš prilike o izgubljeni ovci, ko gospodar pusti v puščavi devetindevetdeset ovac in gre iskat izgubljeno?2
Se spomniš zgodbe o izgubljeni drahmi in kako vesela je bila žena, ko jo je našla? Pokliče tudi prijateljice in sosede, da bi se skupaj veselile.3
»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«
Tako vabi Bog tebe in vse kristjane, da bi se z njim veselili, praznovali in bili deležni njegovega veselja, ker se je vrnil grešni človek, ki je bil izgubljen in potem najden. Te besede izreče v priliki oče svojemu starejšemu sinu, ki je delil z njim vse svoje življenje, toda po napornem delovnem dnevu noče stopiti v hišo, kjer praznujejo vrnitev njegovega brata.
Oče gre naproti zvestemu sinu, kot je šel naproti izgubljenemu, in ga skuša pregovoriti. Toda očetova čustva in čustva starejšega sina so si v očitnem nasprotju: oče je poln brezmejne ljubezni in veselja ter želi, da bi to vsi delili z njim, sin pa je poln zaničevanja in ljubosumja do brata, celo ne priznava ga več za brata. Ko govori o njem, namreč pravi: »Ta tvoj sin, ki je zapravil tvoje imetje.«4
Ob očetovi ljubezni in veselju zaradi sinove vrnitve je še bolj videti jezo starejšega sina, jezo, ki razkriva hladen, lahko bi rekli lažen odnos do očeta. Temu sinu je pri srcu samo delo, izpolnjevanje dolžnosti, nima pa sinovske ljubezni do očeta. Rekli bi, da mu je pokoren kot gospodarju.
»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«
S temi besedami Jezus opozarja na nevarnost, v katero lahko zaideš tudi ti: da živiš zato, da bi bil dober človek, ki si prizadeva za popolnost, pri tem pa obsojaš manj dobre brate. Če si namreč “navezan” na popolnost, gradiš samega sebe, se napolnjuješ s seboj in si poln občudovanja samega sebe. Ravnaš kot sin, ki je ostal doma in našteva očetu svoje zasluge: »Toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza.«5
»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«
Jezus s temi besedami oporeka miselnosti, da odnos do Boga temelji le na izpolnjevanju zapovedi. Takšno izpolnjevanje ne zadošča. Tega se dobro zaveda tudi judovsko izročilo.
V tej priliki Jezus osvetljuje Božjo ljubezen, ki kaže, kako Bog, ki je ljubezen, naredi prvi korak do človeka, ne da bi sodil, ali si človek to zasluži ali ne. Bog hoče le, da se mu ljudje odpremo, da bi z njim živeli v pristnem življenjskem občestvu. Seveda je, kot lahko razumeš, za Boga Ljubezen največja ovira prav življenje tistih, ki zbirajo zaslužna dejanja in dobra dela, Bog pa bi rad imel njihovo srce.
»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«
S temi besedami te Jezus vabi, da imaš do grešnika enako brezmejno ljubezen, kakršno ima do njega Oče. Jezus te vabi, da ljubezni, ki jo ima Oče do katerega koli človeka, ne meriš s svojo mero. Ko Oče povabi starejšega sina, naj se z njim veseli, ker je najden izgubljeni sin, hoče tudi od tebe, da spremeniš miselnost: kot brate in sestre sprejemaj tudi tiste može in žene, ki bi jih samo zaničeval in se čutil vzvišenega nad njimi. To bo povzročilo pravo spreobrnjenje v tebi, ker te očiščuje prepričanja, da si boljši, in ti pomaga izogibati se verski nestrpnosti in sprejeti odrešenje, ki ti ga je Jezus zaslužil, kot čisti dar Božje ljubezni.
Chiara Lubich