»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
To je eno izmed sklepnih priporočil, ki jih je Pavel v svojem pismu naslovil na kristjane v Rimu. To skupnost, kakor mnoge druge, posejane po grško-rimskem svetu, so sestavljali verniki, ki so izhajali deloma iz poganstva, deloma iz judovstva, in so si bili zato med seboj zelo različni po miselnosti, kulturni vzgoji in duhovni dojemljivosti. Prav ta različnost je bila povod za obsojanje, predsodke, zapostavljanje in nestrpnost enih do drugih, kar gotovo ni bilo v skladu s takšnim medsebojnim sprejemanjem, kakršno bi Bog želel od njih.
Apostol jim želi pomagati premagati te težave, a za to ne najde učinkovitejšega sredstva, kot da jih spomni na milost njihovega spreobrnjenja. To, da jih je Jezus poklical k veri in jim dal dar svojega Duha, je bil otipljiv dokaz ljubezni, s katero je Jezus sprejel vsakega izmed njih. Kljub njihovi preteklosti in različnemu poreklu jih je Jezus sprejel, da bi sestavljali eno samo telo.
»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
Te besede svetega Pavla nas spominjajo na enega najbolj ganljivih vidikov Jezusove ljubezni. To je ljubezen, s kakršno je Jezus v času svojega zemeljskega življenja vedno vse sprejemal, še posebno najbolj odrinjene, najpotrebnejše, najbolj oddaljene. S to ljubeznijo je Jezus vsem ponujal svoje zaupanje, svoje prijateljstvo in drugo za drugo podiral pregraje, ki sta jih v tedanji družbi postavljala človeški ponos in sebičnost. Jezus je bil razodetje ljubezni nebeškega Očeta, ki v polnosti sprejema vsakega izmed nas; ljubezni, ki bi jo potemtakem tudi mi morali imeti drug do drugega. To je prva Očetova volja za nas; zato Očetu tudi ne moremo dajati večje slave kot je ta, ki mu jo dajemo, kadar skušamo drug drugega sprejemati tako, kakor je Jezus sprejel nas.
»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.«
Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Spominja nas, da moramo biti pozorni na enega izmed najbolj pogostih vidikov naše sebičnosti in – kar recimo – najteže premagljivih: to je težnja, da bi se osamili, da bi delali razlike, da bi druge odrivali in izločali, ker so drugačni kot mi in bi lahko motili naš mir.
Torej bomo skušali živeti to besedo življenja predvsem znotraj naših družin, združenj, skupnosti in delovnih skupin, tako da bomo odstranjevali obsojanje, razlikovanje, predsodke, zamere in nestrpnosti do tega ali onega bližnjega, do česar tako zlahka in tako pogosto prihaja in kar tako ohlaja in ogroža človeške odnose ter kakor rja preprečuje medsebojno ljubezen.
V družbenem življenju na splošno pa bomo sklenili, da bomo pričevalci Jezusove sprejemajoče ljubezni do vsakega bližnjega, ki nam ga Gospod pošlje, zlasti do tistih, ki jih družbena sebičnost tako zlahka izključuje in zapostavlja.
Sprejemanje drugega, drugačnega od nas, je osnova krščanske ljubezni. To je izhodišče, prva stopnička za gradnjo tiste civilizacije ljubezni, tiste občestvene kulture, h kateri nas Jezus kliče zlasti danes.
Chiara Lubich
Beseda življenja za december 1992.