»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
(Mr 12,31) pps najmlajši čb b otroci

Pred nami je ena tistih besed evangelija, ki zahtevajo, da jih živimo takoj, brez odlašanja. Je tako jasna, čista – in zahtevna –, da ne potrebuje veliko razlag. Da bi dojeli njeno moč, je lahko vseeno koristno, da jo umestimo v njeno zgodovinsko ozadje.
Jezus odgovarja na vprašanje pismouka – enega od svetopisemskih učenjakov –, ki ga je vprašal, katera je največja zapoved. To vprašanje so postavljali predvsem od tedaj, ko so ugotovili, da je v Svetem pismu 613 zapovedi, ki jih je treba izpolnjevati.
Eden od velikih učiteljev, ki je živel nekaj let pred tem, rabi Šanmaj, ni hotel določiti največje zapovedi. Drugi pa, kakor je kasneje naredil Jezus, so že bili usmerjeni v središčni pomen ljubezni. Rabi Hilel je na primer trdil: »Ne delaj bližnjemu tega, kar je odvratno tebi; v tem je vsa postava. Vse drugo je le razlaga.«1
Jezus pa ne ponovi le nauka o osrednjem mestu ljubezni, ampak združi, kot eno samo zapoved, ljubezen do Boga2 in ljubezen do bližnjega.3 Pismouku, ki mu je zastavil vprašanje, namreč odgovori: »Prva [zapoved] je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh ni nobena druga zapoved.«4

»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Drugi del edine zapovedi je izraz prvega dela, ljubezni do Boga. Bogu je tako pri srcu vsako njegovo bitje, da za to, da bi mu naredili veselje, da bi mu z dejanji dokazali ljubezen, ki jo imamo do njega, ni boljšega načina, kakor da smo izraz njegove ljubezni do vseh. Kakor so starši zadovoljni, kadar vidijo, da se njihovi otroci razumejo, si pomagajo in so povezani, tako je Bog – ki je do nas kot oče in kot mati – zadovoljen, ko vidi, da ljubimo bližnjega kakor samega sebe in tako pomagamo graditi edinost človeške družine.
Že stoletja so preroki razlagali izraelskemu ljudstvu, da hoče Bog ljubezen in ne daritev in žrtev.5 Jezus sam navaja njihov nauk, ko trdi: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve.«6 Kako namreč lahko ljubimo Boga, ki ga ne vidimo, če ne ljubimo brata, ki ga vidimo?7 Boga ljubimo, mu služimo, ga častimo toliko, kolikor ljubimo, služimo, častimo vsakega človeka, prijatelja ali neznanca, iz našega ali drugega naroda, predvsem “male”, najbolj potrebne.
To je vabilo, namenjeno kristjanom vsakega časa, naj bogočastje spremenijo v življenje. Naj gredo iz cerkva, kjer so molili, ljubili in slavili Boga, naproti drugim in udejanjijo to, česar so se naučili v molitvi in občestvu z Bogom.

»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Kako naj torej živimo to Gospodovo zapoved?
Predvsem se spominjajmo, da je del neločljivega diptiha,8 ki vsebuje ljubezen do Boga. Moramo se naučiti, kaj ljubezen je in kako je treba ljubiti. Zato si je treba vzeti čas za trenutke molitve, za “kontemplacijo”, za pogovor z njim: ljubezni se naučimo pri Bogu, ki je ljubezen. Kadar smo z Bogom, ne krademo časa bližnjemu, nasprotno, pripravljamo se, da bi ljubili vedno bolj velikodušno in ustrezno. Hkrati pa je tedaj, ko se vrnemo k Bogu, potem ko smo ljubili druge, naša molitev bolj pristna, bolj prava, v njej so navzoče vse osebe, ki smo jih srečali in prinesli k njemu.
Da bi ljubili bližnjega kakor samega sebe, ga je potem treba poznati, kakor poznamo sami sebe. Doseči bi morali to, da ga ljubimo tako, kakor hoče drugi biti ljubljen, ne pa, kakor bi ga nam ugajalo ljubiti. Zdaj, ko je naša družba vedno bolj večkulturna, ko živijo v njej osebe, ki prihajajo iz sveta, ki je zelo različen od našega, je izziv še večji. Kdor gre v novo deželo, mora poznati njena izročila in njene vrednote; le tako lahko razume in ljubi njene prebivalce. Isto velja za tistega, ki sprejema nove priseljence, ki so pogosto izgubljeni, ki se morajo spoprijemati z novim jezikom in se težko vključujejo.
Različnosti so tudi znotraj same družine ali na delovnem področju ali med sosedi, tudi kadar tam živijo ljudje, ki pripadajo isti kulturi. Bi nam bilo všeč, če bi našli koga, ki bi bil pripravljen vzeti si čas, da nas posluša, da nam pomaga pripraviti se na izpit ali najti delovno mesto ali nam urediti dom? Morda ima tudi drugi podobne želje. Moramo jih znati odkriti, tako da smo do njega pozorni, ga iskreno poslušamo in se postavimo na njegovo mesto.
Pomembno je tudi, kakšna je ljubezen. Apostol Pavel v slavnem hvalospevu pravi ljubezni našteva nekatere njene značilnosti in koristno je, če se jih spomnimo: ljubezen je potrpežljiva, hoče dobro drugega, ni zavistna, se ne povzdiguje, ima drugega za pomembnejšega od sebe, je spoštljiva, ne išče svojih koristi, se ne pusti razdražiti, se ne spominja krivice, vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.9
Koliko priložnosti je torej in koliko odtenkov, da živimo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!«

Končno se lahko spomnimo, da je to pravilo človeškega življenja temelj znanega “zlatega pravila”, ki ga zasledimo v vseh verstvih in pri velikih učiteljih “laične” kulture. Pri izvirih lastnega kulturnega izročila ali veroizpovedi lahko poiščemo podobna vabila, naj ljubimo bližnjega, in si pomagamo ta vabila živeti skupaj, hindujci in muslimani, budisti in pripadniki tradicionalnih verstev, kristjani ter možje in žene dobre volje.
Delati moramo skupaj, da bi ustvarili novo miselnost, ki bo dala pomen drugemu, ki bo širila spoštovanje do človeka, zaščito manjšin, pozornost do najšibkejših, miselnost, ki ne bo imela pred seboj najprej lastnih koristi, ampak bo na prvo mesto postavljala dobro drugega.
Če bi se vsi zavedali, da moramo ljubiti bližnjega kakor same sebe, tako da drugemu ne bi delali tistega, za kar ne bi radi, da bi bilo storjeno nam, in da moramo storiti drugemu to, za kar bi želeli, da drugi stori nam, bi prenehale voljne, izginila bi korupcija, vesoljno bratstvo ne bi bilo več utopija in civilizacija ljubezni bi kaj hitro postala resničnost.
Fabio Ciardi

1. Babilonski talmud Shabbat, 31 a; 2. prim. 5 Mz 6,4; 3. prim. 3 Mz 19,18; 4. Mr 12,29-31; 5. prim. Oz 6,6; 6. Mt 9,13; 7. prim. 1 Jn 4,20; 8. zložljiva dvokrilna oltarna podoba; 9. prim. 1 Kor 13,4.7.