»Vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, Kristus pa Božji.«
(1 Kor 3,22–23) pps

Smo v skupnosti kristjanov iz Korinta, ki je zelo živahna, polna pobud, znotraj jo oživljajo skupine, ki so povezane z raznimi karizmatičnimi voditelji. Od tod izvirajo tudi napetosti med ljudmi in skupinami, razdeljenosti, kult osebnosti, želja biti prvi. Pavel odločno poseže vmes in jih vse spomni, da jih ob vsem bogastvu ter različnosti darov in voditeljev v skupnosti v edinosti povezuje nekaj mnogo globljega: to, da pripadajo Bogu.
Še enkrat zaslišijo veliko krščansko oznanilo: Bog je z nami in nismo izgubljeni, nismo sirote, nismo prepuščeni sami sebi, temveč smo njegovi otroci, smo njegovi. Kakor pravi oče tudi Bog skrbi za vsakega od nas, ne manjka nam ničesar, kar je potrebno za naš blagor. Nasprotno, obilno nam podarja ljubezen: »Vse je vaše: svet, življenje, smrt, sedanje in prihodnje, vse je vaše!« Dal nam je celo svojega Sina, Jezusa.
Kako neizmerno nam Bog zaupa, ko vse polaga v naše roke! A njegove darove smo velikokrat zlorabili: imeli smo se za gospodarje stvarstva, tako da smo ga celo uničevali in kazili; imeli smo se za gospodarje svojih bratov in sester, tako da smo celo jih zasužnjevali in morili; imeli smo se za gospodarje svojega življenja, tako da smo ga celo zapravljali z narcisizmom in propadanjem.
Neizmerni Božji dar – »vse je vaše« – zahteva hvaležnost. Pogosto se pritožujemo, česa nimamo, ali pa se obračamo k Bogu samo zato, da ga za kaj prosimo. Zakaj se ne bi ozrli okoli sebe in odkrili dobro in lépo, ki nas obdajata? Zakaj se ne bi zahvalili Bogu za vse, kar nam vsak dan daje?
»Vse je vaše« vključuje tudi odgovornost. Ta od nas zahteva prizadevnost, nežnost, skrb za vse, kar nam je zaupano: celoten svet in vsako človeško bitje. Biti moramo tako skrbni, kakor je Jezus do nas (»vi ste Kristusovi«), kakor je Oče skrben do Jezusa (»Kristus je Božji«).
Morali bi se znati veseliti z veselimi in jokati z žalostnimi, pripravljeni sprejeti vsak stok, razdeljenost, bolečino in nasilje kot nekaj, kar sodi k nam, ter to nasilje deliti, dokler ga ne spremenimo v ljubezen. Vse nam je dano, da to prinesemo Kristusu ali pa v polnost življenja, da to prinesemo Bogu ali njegovemu končnemu cilju. Tako vsaki stvari in vsakemu človeku vrnemo njegovo globlje dostojanstvo.
Nekega dne, poleti leta 1949, je Chiara Lubich zaznala takšno edinost s Kristusom, da je začutila, da je z njim povezana kakor nevesta z Ženinom. Na misel ji je prišla dota, ki bi jo morala prinesti v dar, in razumela je, da mora biti ta dota celotno stvarstvo! Jezus pa ji bo dal v dediščino ves Raj. Spomnila se je besed psalma: »Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje /…/« (Ps 2,8). »Verovale smo in prosile in dal nam je vse, da to prinesemo Njemu in On nam bo dal nebesa: mi ustvarjeno, On Neustvarjeno.«
Proti koncu življenja je Chiara, ko je govorila o gibanju, ki ga je začela in v katerem je videla samo sebe, zapisala takole: »In kakšno je zdaj in za zdaj moje poslednje hrepenenje? Hotela bi, da bi Marijino delo [Gibanje fokolarov] ob koncu časov, ko bo strnjeno čakalo, da se prikaže pred zapuščenim-vstalim Jezusom, moglo njemu kot svoje ponoviti besede belgijskega teologa Jacquesa Leclercqa, ki me vedno ganejo: “Na tvoj dan, moj Bog, ti bom prišel naproti … Prišel bom k tebi, moj Bog /…/, in to s svojimi najbolj norimi sanjami: da bi ti prinesel svet v naročju.”«1
Fabio Ciardi