»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
(Mt 16,24) pps najmlajši čb b otroci
Jezus je sredi svojega javnega življenja, sredi oznanjevanja, da je Božje kraljestvo blizu, in se pripravlja na pot v Jeruzalem. Njegovi učenci so zaslutili veličino njegovega poslanstva in so v njem prepoznali Božjega odposlanca, ki ga je pričakovalo vse izraelsko ljudstvo. Zdaj končno pričakujejo osvoboditev izpod rimske oblasti in zoro boljšega sveta, ki jim bo prinesel mir in blaginjo.
A Jezus noče podžigati teh utvar, ampak jasno pove, da ga njegova pot v Jeruzalem ne bo privedla do zmagoslavja, temveč do zavrnitve, do trpljenja in smrti. Razodene jim tudi, da bo tretji dan vstal. To so besede, ki jih je težko razumeti in sprejeti, zato se Peter odzove in pove, da tako nesmiseln načrt zavrača; Jezusa skuša celo odvrniti od njega.
Potem ko Jezus na kratko pograja Petra, se s pretresljivim povabilom obrne k učencem:
»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
A kaj Jezus zahteva s temi besedami od svojih včerajšnjih in današnjih učencev? Hoče, da preziramo sebe? Da vsi izberemo asketsko življenje? Ali hoče, da iščemo trpljenje, da bi bolj ugajali Bogu?
Ta beseda nas spodbuja, naj hodimo po Jezusovih stopinjah in sprejmemo vrednote in zahteve evangelija, da bi mu bili vedno bolj podobni. To pomeni, da v polnosti živimo svoje življenje, tako kakor je to delal on, tudi tedaj, ko se na poti prikaže senca križa.
»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
Ne moremo zanikati: vsak ima svoj križ. Bolečina v raznih oblikah je del človeškega življenja, a zdi se nam nerazumljiva in v nasprotju z našo željo po sreči. Jezus pa nas uči prav v njej odkrivati nepričakovano luč. Nekaj podobnega se zgodi, ko včasih stopimo v kakšno cerkev in odkrijemo, kako čudovita in svetla so barvna okna, ki so se od zunaj zdela temna in ne posebej lepa.
Če hočemo hoditi za Jezusom, ta od nas terja, da popolnoma spremenimo svoje vrednote, tako da iz središča sveta umaknemo sebe in zavrnemo logiko iskanja osebnih koristi. Predlaga nam, naj bomo bolj pozorni na želje drugih kot na svoje, naj svoje moči namenimo temu, da osrečujemo druge, kakor on, ki ni zapravil nobene priložnosti, da je tolažil in vlival upanje tistim, ki jih je srečeval. In ko se tako osvobajamo sebičnosti, lahko začnemo rasti v človečnosti in osvajati svobodo, ki v polnosti uresniči našo osebnost.
»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
Jezus nas vabi, naj bomo priče evangelija tudi tedaj, ko našo zvestobo postavljajo na preizkušnjo majhna ali velika nerazumevanja družbenega okolja, v katerem živimo. Jezus je z nami in hoče, da smo z njim v tem, ko na kocko postavljamo svoje življenje za najdrznejši ideal: vesoljno bratstvo, civilizacijo ljubezni.
Ta korenitost v ljubezni je globoka zahteva človeškega srca, kakor pričujejo tudi osebnosti nekrščanskih verskih izročil, ki so do kraja poslušale glas vesti. Gandhi piše: »Če bi me kdo umoril in bi umrl z molitvijo za morilca na ustnicah ter bi se spominjal Boga in bi se zavedal njegove žive navzočnosti v svetišču svojega srca, šele tedaj bi lahko rekli, da je v meni nenasilje močnih.«1
Chiara Lubich je v skrivnosti križanega in zapuščenega Jezusa našla zdravilo za ozdravitev vsake osebne rane in vsake needinosti med ljudmi, skupinami in narodi ter je to odkritje delila z mnogimi. Leta 2007 je ob srečanju gibanj in skupnosti iz raznih cerkva v Stuttgartu zapisala:
»Tudi vsak od nas v življenju trpi zaradi bolečin, ki so nekako podobne njegovim /…/ Ko občutimo /…/ te bolečine, se spomnimo nanj, ki jih je sprejel nase: so nekakšna njegova navzočnost, deležnost pri njegovem trpljenju. Naredimo kot Jezus, ki ni okamnel, temveč je svojemu kriku dodal besede: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha” (Lk 23,46), in se izročil Očetu.
Tudi mi lahko kakor on stopimo onkraj bolečine in premagamo preizkušnjo tako, da mu rečemo: “V njej ljubim tebe, zapuščenega Jezusa; ljubim tebe, spominja me nate, je eden od tvojih izrazov, je eno od tvojih obličij.” In če v naslednjem trenutku začnemo ljubiti brata in sestro ter uresničevati to, kar hoče Bog, največkrat izkusimo, da se bolečina spremeni v veselje /…/ Male skupine, v katerih živimo /…/, lahko doživijo manjše ali večje razdeljenosti. Tudi v tej bolečini lahko vidimo njegovo obličje, bolečino lahko premagamo v sebi in si z vsemi močmi prizadevamo znova vzpostaviti bratstvo z drugimi /…/ Občestveni kulturi je pot in zgled križani in zapuščeni Jezus.«2
Letizia Magri