Vse se je začelo ob razmišljanju naše prijateljice po lepi pridigi med nedeljsko mašo, med katero pojemo z našim zborom: »Vedno poslušamo veliko lepih stvari iz evangelija, a kdaj bomo začeli to živeti?«
Srečali smo se s šestimi družinami, iz katerih je sestavljen naš zbor, in se skupaj spopadli s tem izzivom. Pravilo našega delovanja so bile besede Chiare Lubich: “Eno mesto ni dovolj”.
Prva družina. Gaetanu, enemu iz skupine, se pokaže priložnost, da uresniči prebrano. »Hodim na tečaj za prostovoljca pri Rdečem križu, ki izroča prehrambene pakete družinam v težavah. Prijatelj me je povabil, ko je izročal te pakete. Bil sem pretresen, v kakšnih razmerah živi ta družina zaradi denarnih težav in bolezni nekaterih njenih članov. Naslednjo noč nisem spal ob misli na to, kaj bi lahko sam storil, da bi jim pomagal. Zjutraj sva skupaj z ženo Emo nabrala, kar sva imela, nagovorila tudi nekaj trgovcev in jih šla znova obiskat. Poleg hrane sva jim hotela prinesti tudi naboj ljubezni. Od tedaj jih stalno obiskujeva, pa ne samo zaradi materialne, temveč tudi moralne opore, kajti najprej je bilo treba z njimi deliti njihovo bolečino in jih poslušati.«
Praznične sladice. Nato smo na vrsti mi. Neki večer smo dobili pijačo in lep pladenj drobnega peciva, vse raznovrstno in vabljivo. Hoteli smo ga odnesti eni od družin z velikimi težavami. Sprejela nas je mama in začudena je vzkliknila: »Kako ste izvedeli, da ima danes Mario (avtistični sin pri 28 letih) rojstni dan? Sami smo in nismo imeli ničesar za praznovanje.«
Trenutne okoliščine in potrebe, ki so se počasi kazale, so nas tesneje povezale, da so postali odnosi med nami globlji in bratski. Izkusili smo veselje, ko so se uresničevale evangeljske besede, čeprav ni manjkalo težav.
Televizor. Že skoraj en mesec smo iskali majhen televizijski sprejemnik za družino, ki je imela zelo star aparat, ki slike ni kazal, slišati je bilo samo zvok. Kot vedno smo skupaj prosili Jezusa, zaupali smo v evangeljske besede: “Prosite in vam bo dano”, a televizorja ni bilo od nikoder. Eden iz skupine se je tako odločil, da bo dal tej družini svoj televizor. Isti dan se je njegova žena vrnila iz službe z zelo lepim televizorjem, ki ji ga je dal sodelavec. Bil je večji od tistega, ki so ga podarili.
Vrtnar. Naš prijatelj Albanec nam je povedal za mlado družino v težavah. Dva iz skupine sta jo šla obiskat. »Spoznala sva moža in starejšega sina, kajti žena in manjši otrok sta v bolnišnici zaradi otrokovega zdravja,« sta nam poročala. Pozitivno je bilo dvoje: da je možu ime Felice (Srečko) in drugo, da si zelo želi prebroditi to težko situacijo. Felice je vrtnar in moral bi imeti službo, s katero bi lahko preživljal družino in se preselil iz vlažnega in temnega stanovanja, kjer so tedaj živeli. Prijatelje smo obvestili o tej družini in jih prosili za pomoč. Dva dni pozneje povabijo Srečka na razgovor za novo delovno mesto vrtnarja v restavraciji. Razgovor je uspešen in Felice lahko začne delati. Delodajalec mu pove, da bi kmalu potreboval hišnika in tako je rešena tudi težava s stanovanjem.«
Prenova hiše. Potem je bila na vrsti družina s petimi otroki, ki smo jo že nekaj dni videvali blizu neke kleti, kamor so odhajali spat pozno zvečer in iz katere so odhajali zgodaj zjutraj, da bi sosedje tega ne opazili. V kleti ni bilo niti luči niti vode, stene so bile zelo vlažne. Ti ljudje niso imeli ničesar, samo nekaj slame, čez katero so pogrnili odejo, na kateri je spalo sedem članov. Začeli smo iskati primernejše bivališče, a tega za družino s petimi otroki ni bilo lahko najti. Najprej smo našli začasno rešitev pri redovnikih, ki smo jim obljubili, da bomo uredili, da bodo odšli od tam v 14 dneh. Toda dnevi so minevali in nikakor nismo našli hiše za najem. Ker ni bilo mogoče drugače, sta nam dva brata dala na razpolago pritličje svoje dvonadstropne hiše, a stanovanje je bilo treba urediti. Pripravili smo udarno ekipo: mizar, vodovodar, električar in zidarji so v enem koncu tedna naredili kopalnico, majhno kuhinjo in predelili prostor, da bi bilo tam sploh mogoče živeti.
Od večera, ko smo poslušali tisto pridigo, je minilo šest mesecev in zdaj imamo združenje, ki se imenuje prav tako: “Eno mesto ni dovolj”, imamo kakih sto družabnikov, ki ga podpirajo z denarno pomočjo in hrano, s prostovoljnim delom, strokovnostjo in tako naprej.
Maria Grazia in Gianni Caucci – Marino (Castelli Romani)
Vir: CittàNuova
