Poleg člankov, ki so že bili objavljeni v raznih medijih, še ta pogled na sinodo v Evropi.

Primat poslušanja, skupna pot, odprta za dialog in srečanje, izzivi sekularizacije, mir in sprejemanje številnih različnosti so v središču te faze.

»Zbrali smo se v Pragi, mestu, ki lahko velja za most med Vzhodom in Zahodom, hkrati tudi opozorilo za Evropo. Danes, nekaj več kot trideset let po padcu berlinskega zidu in koncu sveta, razdeljenega na nasprotujoče si bloke, imamo v središču Evrope novo vojno. Stojimo ob strani našim ukrajinskim bratom in sestram ter upamo, da se bo ruska agresija končala in da bo na naši celini mogoče doseči resnični mir in spravo.«

Nadškof Gintaras Grušas, nadškof v Vilni (Litva), predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), je v uvodnem govoru na evropskem prizorišču sinode Katoliške cerkve takoj pokazal na najglobljo rano na stari celini. Izražena je bila tudi močna solidarnost s turškim in sirskim prebivalstvom, ki ga je prizadel strahovit potres.

Srečanje je potekalo od 5. do 12. februarja v prestolnici Češke republike, udeležilo se ga je 200 delegatov iz 39 evropskih škofovskih konferenc iz 45 držav. Prisotnih je bilo 44 “povabljencev”, med temi Margaret Karram, predsednica Gibanja fokolarov.

»V sinodalnosti smo vsi vajenci,« je nato spomnil kard. Mario Grech, generalni tajnik sinode, in predstavil realističen pogled na to fazo poti. Cerkev v Evropi se je zbrala, da bi izkusila pot podelitve, ki je danes bolj kot kdaj koli potrebna, da bi se spoznali in odpravili predsodke.

Glas Cerkva v Evropi

Zasedanja, namenjena pripovedi o sinodalni poti različnih škofovskih konferenc, so predstavile prerez življenja Cerkva v Evropi. Od Albanije, kjer se kristjani danes soočajo s potrebo po učenju dialoga z ljudmi drugačnega verstva, do Belgije, kjer je sekularizacija dosegla vsa družbena področja. Vabilo je, da bi znali odkrivati znamenja časa in dali prostor laikom, se izogibali vsem oblikam klerikalizma in popuščanju pred držami zlorabe in oblasti.

V Belorusiji je sinodalna pot razkrila potrebo po usposabljanju za dialog tako za duhovnike kot za laike, da bi imeli večji vpliv v družbi.

Bolgarija, država z zelo majhnim odstotkom katoličanov, je dobro izrazila sinodalno pot, ki jo oživlja močan ekumenski duh, skupen več vzhodnoevropskim državam, medtem ko je iz Francije prišlo odločno vabilo k poslušanju in osrednji pozornosti do žrtev zlorab v Cerkvi; k poti očiščevanja v duhovnem življenju, da bi ponovno odkrili zvestobo Kristusu in bili gostoljubna Cerkev za vse. Cerkve Velike Britanije in Walesa poudarjajo potrebo po stalnem oblikovanju v življenju vere in evangelizaciji.

Skupna vprašanja

Cerkve na stari celini imajo veliko skupnih vprašanj: od rane zlorab do formacije duhovnikov, da bi si ponovno pridobili zaupanje Božjega ljudstva in bili kos izzivom današnje razkristjanjene in sekularizirane družbe, vprašanje žene v Cerkvi, nujnosti posredovanja vere danes, vendar s času primernim jezikom in načinom. Vsem pa je skupno vprašanje: kaj je za Cerkev v Evropi, da je “vključujoča”? Kako lahko sprejme tudi tiste ljudi z zapletenimi moralnimi situacijami v zvezi s cerkvenim naukom, kot so razvezane osebe ali osebe LGBTQ+? Odgovori, kot je bilo rečeno, bodo prišli iz potrpežljive poti občestva.

»Verjamem, da je odgovor, ki ga Cerkev v Evropi lahko ponudi danes,« je v svojem govoru dejala Margaret Karram, »dar evangeljske ljubezni, ki prihaja k nam od samega Kristusa in je v središču dialoga in srečanja. Kot Gibanje fokolarov se zavezujemo tej poti, na katero nas kliče papež.«

Sinodalni dnevi v Pragi so za Cerkev v Evropi poskus sinodalnosti na terenu, kažejo na potrebo po nadaljevanju te poti. V končnem dokumentu, ki bo rezultat teh dni dela, bodo zbrane vse prošnje, izzivi in predlogi ter bo skupaj s tistimi z drugih šestih celinskih skupščin poslan osrednji komisiji sinode.

Stefania Tanesini