20160309-Sirski zdravnikNa meji s Hrvaško je prejšnji mesec deloval sirski zdravnik z imenom Issa – v arabščini to pomeni Jezus –, kjer je sprejemal svoje sonarodnjake, ki prihajajo v Slovenijo po neizrekljivih avanturah. Njegove sanje so bile, da bi bil za vsakega Jezus.

»Pred petimi leti, še pred izbruhom spopadov v Siriji, smo z družino načrtovali skupno izkušnjo 24-urne potopitve v življenje z mednarodno skupnostjo v Loppianu blizu Firenc, v mestecu gibanja Marijinega dela. Z Violeto sva hotela obiskovati Šolo Loreto, v kateri naj bi z drugimi pari z raznih koncev sveta poglobili različne družinske teme v luči duhovnosti edinosti, štirje otroci pa bi se vključili v šolo v bližini večjega kraja.

Po letih napornega dela, sem zdravnik, smo hoteli eno leto našega življenja posvetiti Bogu. Skrbno in odgovorno smo se pripravljali na odhod, nismo vedeli, kaj se bo kmalu zgodilo: izbruh spopadov v naši deželi. V času, ki je še manjkal do odhoda, sem na tisoče načine pomagal ranjencem, velikokrat sem se podajal na dolge in tvegane poti z avtomobilom, da bi prišel do teh oseb. Tudi sam odhod v Italijo je bil napet prav zaradi neredov, ki so se na žalost nadaljevali.

Trepetaje smo spremljali vedno bolj tragične novice iz Sirije in ko sva zaključila tečaj, so naju naši sorodniki rotili, naj se ne vrnemo takoj. Lahko si predstavljate, kako težko smo se odločili, in stisko, ki smo jo doživljali ob nemočnem gledanju trpljenja naših sonarodnjakov. Bili smo kot avtomobil s prižganim motorjem, ki je prisilno na mestu. A tudi ostati v Italiji ni bilo nekaj preprostega, saj nismo videli svoje prihodnosti. Čeprav smo bili v gostoljubnem okolju, nisem mogel opravljati svojega poklica, ker moj študij ni priznan. Prilagodil sem se okoliščinam in delal kot mizar ali kaj drugega in čakal na kako rešitev.

Končno se je pojavila priložnost, da bi lahko kaj storil za svoje ljudi. Izvedel sem namreč za načrt sprejemanja prebežnikov v Sloveniji, kar pripravljajo zdravniki brez meja; ti so potrebovali zdravnika, ki govori arabsko. Tako sem takoj odpotoval, nisem niti točno vedel, kako bo. Ko sem prišel, sem takoj začel pomagati mnogim, ki so prihajali v sprejemni center preko morja ali po dolgi prehojeni poti. Mnogi so prišli iz Irana, Iraka, Afganistana in mnogi tudi iz Sirije! Ko sem jih videl in sem jih lahko sprejel v našem jeziku, je bilo zame zelo ganljivo, solze so mi tekle po obrazu. Od tedaj nisem več skrbel, kdaj bom spal, niti na to, kdaj bom jedel … hotel sem biti ves čas z njimi, jim olajšati njihovo trpljenje, poskrbeti zanje, da bi se ‘počutili doma’.

Še vedno je v mojem srcu in v očeh prva deklica, ki sem ji pomagal: samo jokala je, nismo je mogli potolažiti. Ko sem jo pregledal, sem ugotovil, da jo boli trebuh, in začel sem jo zibati in ji govoriti po arabsko … deklica se je počasi umirila in zaspala v mojem naročju. Ko so se drugi približali, da bi jo odnesli, se je vznemirila in ni hotela iz mojega naročja … Zame je bila zelo močna izkušnja.

Ljudje nenehno prihajajo. Na dan pripeljejo po trije vlaki s približno 2.500 osebami. Samo v štirih dnevih smo morali poskrbeti za toliko ljudi, kakor prej v enem mesecu. V naši ekipi nas je šest: vsi drugi so iz Slovenije. Tudi oni so takoj opazili, kako je zame hudo, ko vidim priti svoje ljudi v takem stanju. Ko jih sprejmem in jim povem svoje ime (Issa=Jezus), se njihove oči zasvetijo. Za vsakega bi bil rad drugi Jezus, ki jih sprejme in po meni poskrbi zanje. To možnost imam in zame je to odgovor Boga.«