Pred nekaj meseci se je končala sinoda o novi evangelizaciji. Skupna izkušnja je vesoljnost, v luči katere je treba gledati na izzive in se z njimi spoprijemati. Na izzive, ki jih narekuje sodobno življenje gledati v luči pričevanja in oznanjevanja evangelija.
Jasne so spodbude in sadovi tega zborovanja. 32 škofov, prijateljev Gibanja fokolarov, se je od 29. do 31. januarja zbralo v Rimu. Na splošni avdienci v sredo, 30. januarja, so prejeli “poseben pozdrav” in bili deležni opogumljajočih besed Benedikta XVI., ki so jim segle do srca, saj jim je zagotovil svojo molitev in jim zaželel, da »bi vas karizma edinosti, ki vam je posebej pri srcu, podpirala in oživljala vašo apostolsko službo«. In kakor se dogaja na družinskih srečanjih, je tudi tokrat osebno pozdravil vsakega škofa. Temu druženju je sledila skupinsko fotografiranje ter pozdrav, ki ga je papež Benedikt VXI. hotel razširiti na škofe, ki prihajajo na srečanja, organizirana na več koncih sveta.
Letos bo vsakoletno srečanje na začetku leta v več mestih, med drugim v: Melbournu (Avstralija), Bejrutu (Libanon), Seulu (Južna Koreja), Buéau (Kamerun), Ambatondrazaki (Madagaskar), New Yorku (ZDA), Sao Paulu (Brazilija), Berlinu (Nemčija). To je priložnost, da se škofje iz sosednjih držav srečajo in odgovarjajo na potrebe lokalnih Cerkva.
Zaradi tega so bili v Rimu zlasti škofje iz Evrope, večina iz Italije, prišli so predstavniki iz Španije, Luksemburga, Nemčije, Poljske, Češke, Slovenije in Moldavije. Velikega pomena je, da sta se srečanja udeležila dva škofa z Bližnjega vzhoda in da so škofje razširili srce in okrepili molitve za ta del trpečega planeta.
Trije dnevi so bili prepojeni z duhovnostjo edinosti, razmišljanji in pričevanji o življenju gibanja in Cerkve. Poudarek je bil na letu vere in ljubezni do Jezusa v bratu, novi evangelizaciji in izzivih evropske celine; počastili so tudi spomin na 50. obletnico drugega vatikanskega koncila in ovrednotili preroško razsežnost karizme edinosti.
Pomenljiva je bila ocena generalnega tajnika škofovske sinode msgr. Nikole Eterovića, ki je poglobil poznavanje krize na stari celini in izrazil potrebo po novih poteh oznanjevanja. Kot odmev na to so bili sadovi evangeljskega zavzemanja skupnosti Gibanja v središču Evrope.
Medsebojno izmenjavo je obogatilo tudi razmišljanje teologa Hubertusa Blaumeiserja o Cerkvi, ki prehaja k svojemu bistvu, k temu, kar bi morala biti: “zakrament edinosti”, kakor je razvidno iz drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Škofom je bila všeč skupina mladih, ki so prinesli v dvorano val upanja in poguma, kar je bilo značilno za genfest v Budimpešti. Nekdo od mladih je dejal: »To je nekaj neobičajnega, kajti mladi običajno poslušajo škofe, tu pa so oni hoteli poslušati nas.« Drugo zanimivo pričevanje o novi evangelizaciji je bilo pričevanje glasbene skupine Gen Rosso in vpliva njihovega dela na mlade v šolah različnih držav.
Novost tega srečanja so bili številni intervjuji novinarjev različnih časopisov. Na vprašanje, kaj pomeni osrednje razmišljanje programa, to je razmišljanje o ljubezni do Jezusa v bratu, kar letos poglablja Gibanje fokolarov, je msgr. Anton Cosa, škof iz Kisinava v Moldaviji, za vatikanski radio povedal: »Razumel sem, da ni druge poti za evangelizacijo, za ustvarjanje mostov, za to, da bi dali upanje, kakor živeti ob bratu, ki ga Gospod postavi ob nas, to je izziv. A vsak brat, s katerim se srečaš, ga poslušaš, je način, kako živeti evangelij, je dejanje vere. Prav to zahteva od nas v tem letu vere: da raste naša vera, a brez ljubezni ni vere. Najprej moramo verjeti, da nas je On ljubil, potem pa moramo narediti svoj korak. Kot škof ne bi mogel služiti Cerkvi niti opravljati svoje službe, če ne bi hodil po tej poti: po poti brata.«
Vir: www.focolare.org
