Iz 25 držav so se srečali Judje, hindujci, budisti in muslimani z namenom utrditi skupno prizadevanje za bratstvo in edinost človeške družine. Tu je izkušnja rabinke Silvine Chemen iz Buenos Airesa.
Ponavlja se obsodba, da verstva prinašajo vojne, spopade med narodi, nasilje, raznovrstno izkoriščanje. To je pogosto površno branje stanja, ki ga pogojujejo politične pogojenosti, izbire narodov, boji med kastami, teroristične skupine, vse to pa nima nikakršnega opravka s pravim učenjem verstev.
Zanimivo je, da je rabin Alan Lurie napisal v Huffington Post, da je med 1763 vojnami manj kot 7 % verskega vzroka. Pojasnjuje: »Zgodovina preprosto ne prenaša hipoteze, da bi bila vera glavni razlog za vojne spopade. Vojne so se v starem svetu redko, razvile na osnovi vere, pravzaprav nikoli, ampak so bile za osvojitev ozemlja, kontrolo meja, da bi bile varne trgovske poti ali zaradi politične oblasti.«
Ob občudovanju raznolikih oblačil in pokrival Judov, kristjanov, muslimanov, hindujcev, budistov, sikhov, šintoistov in drugih, zbranih od 17. do 20. marca v Centru mariapoli v Castelgandolfu, bi se lahko zdela to nevarna mešanica. Preveliko tveganje. In vendar je to eden od največjih in najbolj preroških izzivov Chiare Lubich.
Kakih 250 oseb iz 25 držav je novost tudi za samo Gibanje fokolarov, v katerem je dialog vedno obojestranski: med Judi in kristjani v Argentini, ZDA in Sveto deželo; med muslimani in kristjani v številnih državah Bližnjega vzhoda, v severni Ameriki, Aziji in nedavno v zahodni Evropi in na Balkanu; med hindujci in kristjani v Indiji ter med budisti in kristjani na Japonskem, Tajskem in v drugih azijskih državah.
Naslov srečanja – “Skupaj naproti edinosti človeške družine” – je izrazil zavzemanje in izkušnjo ustvarjanja mostov bratstva med pripadniki različnih ver. Edinost človeške družine je namreč vidik, značilen za številna verstva. »Verstva so,« je dejal Roberto Catalano iz Gibanja fokolarov, »od Sanatana dharme, ki je pravo ime za hinduizem, tisočletja dolgo govorila o vasudhaiva kuṭumbakam, to je, da je svet družina. Te razsežnosti ne smemo iskati samo v tisočletnih koreninah naših ver. V preteklem stoletju je veliki judovski filozof Martin Buber dejal, ‘da je en namen stvarstva, en namen za človeški rod: ustvarjanje miru. Svet človeštva je ustvarjen, da bi postal ena sama stvar.« V pogovoru z rabini, imami, budističnimi menihi in s preprostimi verniki vseh navzočih verstev v Castelgandolfu obstaja kljub očitnim kulturnim, verskim in jezikovnim razlikam skupna želja živeti dialog, ki se navdihuje pri ključnih pojmih karizme edinosti: ljubezen do Boga in do bližnjega, vesoljno bratstvo, sedanji trenutek.
Ko so samo Chiaro Lubich vprašali, kako je to mogoče, je odgovorila v govoru, zadnjem na področju dialoga med predstavniki različnih verstev v Westminster Hall v Londonu junija 2004: »Skrivnost zmožnosti zbiranja tako različnih ljudi v edinost, je v evangeljskem duhu, ki je hkrati sodoben in moderen in oživlja naše Gibanje: (…) “skupnostna duhovnost”, kakor jo je imenoval sveti oče. Ta ustvarja nov življenjski slog in ni monopol našega Gibanja. Ker je sad karizme, je dar, ki je po svoji naravi za vse, ki ga v svetu hočejo sprejeti.«
Na srečanju so predstavili številne konkretne izkušnje iz dejavnega sodelovanja. Dialog življenja postane tudi pedagoška metoda v knjigi “Un dialogo para la vida” argentinske rabinke Silvine Chemen, ki sta jo napisala z urugvajskim teologom Franciscom Canzanijem za argentinski Novi svet.
»Na tihem sva upala,« je dejala Silvina Chemen, »da bo ta knjiga vključena v formacijo duhovnikov in rabinov in zadovoljna vam lahko poveva, da bova letos skupaj poučevala na duhovniškem in rabinskem seminarju v Buenos Airesu. Tečaj bo poglobil ustvarjanje dialoga na ravni voditeljev verskih skupnosti.« Metodologija je nastala iz življenja dialoga.
»Za svetopisemski tečaj moje skupnosti,« je nadaljevala rabinka Silvina Chemen, »smo se odločili, da preživimo soboto zunaj mesta, da bi izkusili svetost dneva počitka v vsej njegovi razsežnosti. Razumela sem, da je nastopil čas, da pripeljem svojo skupnost v mariapoli v O’ Higginsu, 250 kilometrov južno od Buenos Airesa. To ni bilo srečanje dialoga med kristjani in Judi. Odšli smo samo zaradi sobote. Potrebovali smo prostor, kot je to sinagoga, morali smo se dogovoriti o hrani, ki nam naj bi jo dali, o obrednih predmetih, ki bi morali biti na mizah.« Osebe iz mariapolija so nas sprejele z veseljem, vse so pripravile in prosile, da se udeležijo naših molitev. Tako se je sobota začela na odprtem, ko smo čakali, da se spusti noč, imeli smo prižgane sveče in smo prepevali. Vztrajam, da program ni bil zamišljen kot srečanje dialoga, a se je dialog kljub temu zgodil. Vsak del našega obreda je bil pojasnjen vsem. Vsak se je zadolžil, da stori vse za tistega, ki je bil ob njem, da se bo dobro počutil in da bo razumel, kakšen je smisel obreda.
Naslednji dan, ki je svet za kristjane, nisem nič rekla. Vedela sem, da je maša in da se je bom udeležila. Ko sem sedla v cerkev, sem se obrnila in videla, da se je počasi nabrala vsa skupina iz judovske skupnosti, posedli so se med tiste, ki so prišli k maši. Duhovnik nas je videl in nas je ganjen pozdravil. Razložil je veliko več od tega, kar predvideva bogoslužje. Razumeli smo, da je ta obred namenil nam. Tam se je med nami zgodilo občestvo. Božji Duh je bil med nami.«
Aurelio Molè
Vir: Citta Nuova