Najstnik z Nizozemske, ki je bil pri šestih letih sam žrtev nasilja med vrstniki, je začel pisati spletni dnevnik. Iz odgovorov odkrije, da so “skupaj močnejši”. video in v nadaljevanju besedilo
Bil sem žrtev nasilja med vrstniki od šestega do šestnajstega leta. Vse se je začelo v šoli, ko smo bili zbrani v krogu in govorili o tem, kaj nam je všeč in kaj bi radi delali kot odrasli. Jaz sem rekel, da bi rad postal igralec ali snemalec ali kaj podobnega. Zelo mi je všeč gledališče. Začeli so me zasmehovati in me izključevati. Gledališče jim ni bilo prav nič všeč, vsem je bil všeč nogomet in zato so začeli govoriti, da sem deklica. Tudi dekletom se je to zdelo čudno.
Tako niso več hoteli imeti opravka z mano. Pri telovadbi so mi v slačilnici govorili: »Hej, punca, tvoja slačilnica je pri dekletih, to ni tvoje mesto!« Potem so začeli brcati moje stvari ali jih skrivati. To se je dogajalo pri vsaki uri telovadbe.
Profesor, ki je videl, kaj se dogaja, ni rekel nič. Velikokrat sem mu rekel, a zdelo se je, da ne vidi, kaj se dogaja.
Sčasoma je bilo vse slabše in nihče ni več hotel sedeti z mano v klopi, kot bi imel kužno bolezen, in tako sem se počutil zelo samega in zapuščenega. Pri enajstih letih sem odšel iz tiste šole in se vpisal v drugo, da bi začel znova. Pomislil sem: Začenjam znova.
Na začetku je bilo v redu, a čez nekaj časa se je začelo vse kot prej, bilo je še slabše, ker so preklinjali in me tepli. Nisem več hotel hoditi v šolo.
Že pri devetih letih sem hotel umreti. Nisem imel nikogar. Imel sem samo svojo mamo, nikogar drugega. Imel sem občutek, da ne morem storiti ničesar, da bi se to spremenilo. Drugače je bilo, ko sem prišel v srednjo šolo.
Bil sem res žalosten in zato sem začel pisati svoje občutke. To mi je pomagalo. Pomislil sem: »No, tu lahko kaj naredim!« Prišel sem na misel, da bi ustvaril spletno stran proti nasilju med vrstniki in tako pomagal tudi drugim, ki se čutijo same in zapuščene, ki so bili žrtve nasilja med vrstniki, da bi jim pomagal, jih podpiral. To mi je zelo pomagalo.
Tako je nastala spletna stran. Začel sem z majhnim spletnim dnevnikom z vprašanjem: »Kaj misliš o nasilju med vrstniki?« ali: »Kaj naj storimo proti nasilju med vrstniki?« Čez dva dni sem imel že več kot 40 stikov oseb vseh vrst, “tovariše v nesreči”, ki so ali so bili žrtve nasilja med vrstniki. Bili so stari od 13 do 40 let … Vsi so napisali svojo zgodbo in se podpisali s svojim imenom. To se mi je zdelo zelo lepo. Tudi oni so ugotavljali, da jim to, da lahko izrazijo, kar nosijo v sebi, pomaga. Zdaj sem zelo zadovoljen, ker lahko pomagam s svojo spletno stranjo drugim osebam. Zato se počutim dobro. Skupaj smo močni.
– V šoli me je pogosto strah, da ne bom všeč ljudem.
– Nisem simpatična.
– Ali me poslušajo?
– Me vidijo?
Če kdo, ki izvaja to nasilje, pride na mojo spletno stran, bi rad, da se v njem prižge luč in da začne razmišljati: »V resnici ni ravno lepo to, kar delam.« Kajti nasilje povzroča veliko škode. Večina pa se tega ne zaveda. Zanje je to kot igra. (okolje)
