Ko se pripravljamo na srečanje Skupaj za Evropo, objavljamo Chiarino kratko temo, ki jo je imela v Stuttargtu 8. maja 2004. V njej spregovori o edinosti človeške družine.
Gospe in gospodje,
Ves dan smo govorili o Evropi, posebej o Evropi Duha.
Videli smo, kakšen je lahko naš prispevek k njeni uresničitvi prek duhovnih ali karizmatičnih gibanj in skupnosti na primer.
Radi bi se vprašali: ali smo s tem izčrpali vse, kar je moralo priti na dan na tem stuttgartskem srečanju?
V ustanoviteljih zedinjene Evrope in njenih očetih ta ni bila razumljena kot končni namen njihovega prizadevanja po enotnosti. “Schumanova deklaracija” namreč trdi: “Ko bo Evropa razpolagala z večjimi sredstvi, bo lahko uresničila eno od svojih bistvenih nalog: razvoj afriške celine”1.
V njihovi viziji je Evropa družina bratskih narodov, vendar odprta vesoljnemu poslanstvu. Evropa hoče biti zedinjena tudi zato, da bi prispevala k edinosti človeške družine.
Edinost človeške družine …
Lahko bi pomislili: Je predlog ustvarjanja edinosti človeške družine prazno upanje?
Ne zdi se mi tako, kajti snovanje zedinjenega sveta zahtevajo znamenja časa.
Združevanje držav je tu in tam po svetu že dejstvo, znamenje nujne potrebe, mimo katere ne moremo več.
Utrjujejo se odnosi med državami na vseh celinah, kakor nedavna ustanovitev “Afriške unije” ali “Ibersko-ameriške konference”. Obstajajo mednarodne organizacije z vesoljno poklicanostjo od Združenih narodov naprej, katerih vloga je odločilnega pomena, da bi poznali, se lotili in upravljali s pomočjo vseh držav glavna vprašanja, ki zadevajo življenje narodov in držav.
Hoteti zedinjeno Evropo, da bi prišli do zedinjenega sveta, je zato lahko eden od sklepnih prispevkov našega razmišljanja tukaj, v Stuttgartu.
Zdaj se vprašajmo: kako najbolje ravnati, da bi bili v koraku s časom in z Bogom ter njegovimi načrti glede Evrope in sveta?
O tem smo že govorili in koristno je, da si to ponovimo: takoj uresničiti to močno misel, vesoljno bratstvo, ter to storiti tako, da živimo “umetnost ljubezni”, o kateri smo govorili.
To umetnost je mogoče, je treba živeti tudi v politiki, kar je nujen prispevek, da bi prišli do zedinjenega sveta.
Spomnimo se lahko, da so karizmatična gibanja, čeprav v bistvu verske narave, pogosto posebej pozorna na politični svet, saj pritegnejo v lastno novost življenje državljanov, politikov različnih strank, funkcionarjev, diplomatov, vseh dejavnikov v politiki.
Namen teh politikov, ki pripadajo gibanjem, je živeti vedno v bratstvu, in na tem temelju se odpreti globokim, večnim vrednotam človeka. Šele potem lahko začnejo delovati v politiki.
Zanje je izbira delovanja v politiki dejanje ljubezni, s katerim odgovorijo na osebno poklicanost ali odgovorijo socialni potrebi, problemu mesta, trpljenju naroda, zahtevam časa.
Kdor veruje, zaznava, da ga k temu kliče Bog sam; tisti, ki je drugačnega prepričanja, odgovarja na človeško vprašanje, ki odmeva v njegovi vesti.
Ti politiki se ne zadovoljujejo, da bi ljubili sami, ampak si prizadevajo pripeljati tudi druge, zaveznike ali nasprotnike, do ljubezni, kajti politika je odnos, je skupni načrt.
Drugi izraz bratstva v politiki je ljubiti domovino drugega kakor lastno.
Najvišje dostojanstvo človeštva bi bilo namreč v tem, da ne bi bilo skupek narodov, ki so pogosto v borbi med seboj, ampak po medsebojni ljubezni eno samo ljudstvo, ki ga bogati različnost vsakega drugega naroda in je zato varuh različnih identitet v edinosti.
Gotovo vsi ti vidiki ljubezni, ki ustvarjajo bratstvo, zahtevajo žrtev. In tu je znati nositi lastni križ sine qua non, nujni pogoj.
Politik je med drugim namreč tisti, ki mora objemati ločenosti, razpoke, rane svojih ljudi.
Zato bo dober in koristen sklep srečanja v Stuttgartu “Skupaj za Evropo”, da si vsi mi, državljani in politiki, predložimo resno začeti uresničevati, z vero evangeljskega otroka, vesoljno bratstvo v Evropi, s pogledom uprtim v zedinjen svet.
Da, gledajoč na zedinjen svet!
V tem poslanstvu nas navdihuje, v duhu in delovanju, Jezusova oporoka, njegova dolga molitev Očetu pred smrtjo.
Iz nje se jasno odraža, da je edinost človeške družine kot del Božjega načrta od stvarjenja sveta, sposobna premagati očitne ločenosti, ne samo ozemeljske, ampak tudi tiste, ki so sad političnih izbir, narodnostnih, verskih, jezikovnih in drugih pogojenosti … (prim. 1 Kor 12).
Iz take predpostavke je razumljivo, da ima Jezusova oporoka v sebi kal vseh oblik integracije in edinosti med narodi: edinost, in metodo, da bi prišli do nje: medsebojno ljubezen. Posledica je odklanjanje diskriminacije, vojn, sporov, nacionalizmov, zahtev samo nacionalnih interesov in potreba, da bi imeli vsi narodi na razpolago dobrine stvarstva kot Božje darove, je misel o “občestvu”, o udejanjenem vesoljnem bratstvu.
Janez Pavel II. piše poslanici ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne (1995), mladim: “Vam je zaupano poslanstvo, da odprete nove poti bratstva med narodi, da ustvarite eno samo človeško družino (…). Naj v vesteh odmeva to vabilo: Ljubi druge narode kakor svojega!”
Gospe in gospodje vsi, bratje in sestre ter člani različnih gibanj in skupin!
Neki politik, ki je morda tukaj, nam je pred časom povedal misel o tem srečanju, za katero bi radi, da postane upanje: “Življenjska različnost gibanj – je povedal – ki kot žareča magma pod zemljo objema življenje celine, mora prebiti skorjo in omogočiti, da bo njen ogenj dobro viden in se bo tako družba, posebej politični svet, pretresla in spremenila. Ustvariti je treba nekakšen kratek stik, ki bo povezoval in pogojeval družbo do te mere, da ga ne bo mogoče pustiti ob strani.
Stuttgart bi bil lahko taka priložnost”.
Naj Gospod stori, da bo tako!
Hvala za pozornost!
Vir: www.together4europe.org
