Pogumne odločitve učiteljice na višji srednji šoli v problematičnem okolju pariškega predmestja so privedle do neverjetnih posledic za kulturno in človeka vredno o vzgojo dijakov.
»Učim italijanski jezik na severu Pariza, kjer vladajo slabe socio-ekonomske razmere, šolska populacija je večkulturna. Zelo razširjena je droga … Običajno prihajajo sem učitelji na začetku svoje kariere in ko pridobijo dovolj točk, prosijo za premestitev v manj zahtevne šole. Tudi jaz bi lahko tako naredila, vendar sem se odločila ostati – tu delam dvanajst let – da bi dala mladim isto kakovost kot v najboljših pariških šolah.
Na začetku je bilo težko. Dijaki so me zmerjali in nekoč so z brcami uničili avtomobil. Ker nisem vedela, kako naj ravnam, sem začela z obrambo …Potem sem se počasi, počasi naučila sprejemati svoje učence tudi v dialogu z družinami. Prizadevam si jim biti blizu. Prepričana sem , da je šola prostor za pozitivne izkušnje, ki bodo pomagale v človeški rasti. Številni sodelavci pridejo v tako okolje nepripravljeni: nekateri doživijo psihološki zlom, drugi nenehno pošiljajo dijake pred disciplinsko komisijo.
Pomembno je pomagati dijakom, da premagajo nasilnost in da se v razredu vzpostavi nekakšna vedrina. Potreben je čas za pogovor na primeren način, da razumejo, da jih spoštujem, hkrati pa postavljam meje, posebej pozorna na tistega, ki z nediscipliniranim ravnanjem razkriva težave, ki jih ima. Tu mislim na S., ki ima pet bratov in sester, od teh je eden invalid. Ker mama dela ves dan, mora on skrbeti zanj. V šoli je brez motivacije. Ve, da sem ob njem, da bi uspel premagati bolečino, in ga opogumljam, da da čim več od sebe.
Vrednotiti udeleženost vseh: to je eden od mojih ciljev. Na začetku leta postavim pravila. Na primer: Nihče nima pravica drugih zasmehovati. Tako se je počasi začelo vzpostavljati ozračje spoštovanja, v katerem se vsak lahko svobodno izrazi. Imeti dobro učno uro: to je odvisno od mene, a tudi od njih, če si prizadevajo za aktivno udeleženost.
Z didaktičnega zornega kota so bili interdisciplinarni kulturni projekti, ki se vsako leto končajo s šolskim izletom, ki ga financirajo poleg občine, bank in generalnih konzulatov tudi iz manjših aktivnostih samih dijakov, zelo učinkoviti. Zanje je možnost, da pridejo iz svojega okolja, ki jih pogojuje, obsoja in odriva na rob družbe, in lepa izkušnja, izkušnja bratstva, nekako postanejo drugi ljudje in v njih se pokaže pozitivno, ki ga nosijo v sebi. Y. je na primer v razredu pasiven, brezvoljen. Ko sem govorila z njim, sem dojela, da so mu učitelji in oče leta dolgo govorili, da z njim nič ni in on je na koncu začel verjeti temu. V razredu je bil proti zgodovini, na potovanju po Siciliji pa je bil občutljiv na umetniško lepoto, očarala sta ga grško gledališče v Taormini in rimski akvedukt v Sirakuzi.
Ne vem, če bo moje delo imelo pozitivne rezultate. Naučila sem se, da ne pričakujem takoj rezultatov. Tudi ko se kak dijak ne spremeni, je pomembno še naprej verjeti vanj, ne ustavljati se ob tem, kar ne gre, ampak odkrivati vse pozitivno, ki je v njem, to vrednotiti in nagraditi.
S številnimi sodelavci imam dober odnos. Pomembno je poslušati, govoriti, izmenjati izkušnje.
Tako se je zgodilo, da sem dijaku, ki je hotel postati kuhar, rekla: »Srečo imaš, ker imaš jasne ideje. To je redko. Bodi ambiciozen, pridobi si najboljšo izobrazbo!« Sprejet je bil na eno od najboljših kuharskih šol v Parizu. Ko mi je to povedal, je dodal: »Ustvarjal bom nove recepte in en bo sladica, ki jo bom poimenoval po tebi!«
(Maria Amata – Francija)
