Slovesen zasuk

14. marca 2008, pred torej petnajstimi leti je Chiara Lubich sklenila svoje zemeljsko življenje. Nekaj let pred tem je v svetovni telefonski povezavi navedla kratek, a močan stavek iz 16. psalma: “Ti si, Gospod, edina moja sreča”. Skupnosti Gibanja je povabila, naj sprejmejo to molitev za svojo in jo živijo v vsakdanu.

Ko v posebnih okoliščinah z novim poletom in popolnim pristankom duha in srca izgovorimo: »Ti si, Gospod, moja edina sreča«¹, je to tudi odlična molitev.

Vsi namreč opažamo, da se lahko v delo, pisanje, govorjenje, počitek in v druga opravila večkrat vrine kaka morda tudi rahla navezanost na samega sebe, na stvari, na ljudi … In sprejeti to je velika nesreča za duhovno življenje. Sveti Janez od Križa pravi: »Vseeno je, ali je ptica privezana s tanko ali z debelo nitjo. Četudi je nit tanka, ostane z njo privezana prav tako kot z debelo, dokler je ne pretrga in ne vzleti. (…) Prav tako je z dušo, ki se oklepa nečesa. Ne bo dosegla svobode zedinjenja z Bogom, pa naj je še tako krepostna.«²

Zato je potrebno v takih okoliščinah takoj poseči vmes in nič ne pomaga bolj ‒ to je moja nedavna izkušnja ‒ kot ponovno izjaviti zapuščenemu Jezusu: »Ti si, Gospod, moja edina sreča. Edina. Nimam druge sreče.«

Menim, da je ta molitev zelo pomembna in Bogu zelo všeč. Pomaga nam, da se na nas ne nabira prah zemeljskih stvari. In ko jo živimo, nas prevzame ‒ to me je prevzelo in me vedno znova prevzame ‒, kako pridevnik “edina” (»Ti si, Gospod, moja edina sreča«) svečano zasuka naše duhovno življenje, nas takoj poravna, kakor zanesljiva kompasna igla na naši poti k Bogu.

Tako delovanje je zelo usklajeno z našo duhovnostjo, v kateri prevladuje pozitivni vidik: živimo dobro in tako je zlo odstranjeno. Nismo namreč toliko poklicani, da smo nenavezani na kaj (nase, na reči, na ljudi), temveč da se napolnimo z nečim (z ljubeznijo do njega, ki je naše vse). Nam niso toliko všeč “ne”, temveč “da”.

Molitev »Ti, Gospod, si moja edina sreča« je čudovit način, da živimo kot pravi kristjani, ki ljubijo Boga z vsem srcem, z vso dušo in ne na pol.

To je najboljši način, da bi se pripravili na vsako srečanje z njim, ko nam vsak dan pošilja svoje navdihe; kakor tudi na veliko srečanje z njim, ko bo za naše srce v zarji večnega dne imela vrednost samo ljubezen do Boga in zaradi njega do bratov.

»Ti si, Gospod, moja edina sreča«: koliko božje modrosti, koliko človeške preudarnosti, koliko luči, koliko moči, koliko ljubezni, koliko popolnosti je v teh nekaj besedah!

Naj nam Gospod daje, da izkusimo vso njihovo moč!