Solidarnostne delavnice v rimski mestni četrti
Iz podelitve izkušenj v skupini mam nastane združenje za pomoč invalidnim otrokom

 

Ko se je rodil moj prvi otrok, sta bili prvi dve leti res težki: zdravniki so se bali, da ima progresivno bolezen, zaradi katere naj bi umrl. Večkrat je moral biti dolgo časa v bolnišnici, delali so preiskave, včasih tudi zelo zahtevne. Končno je prišla pri skoraj dveh letih diagnoza: redka genska bolezen, nekakšna oblika otroške parkinsonove bolezni s precej težkim psihomotoričnim manjkom.
Od tedaj je počasi prihajalo do preporoda. Z veseljem smo sprejemali vsak majhen napredek: stabilnost glave, gibanje rok za igranje, sedenje in pri osmih letih prvi koraki! Danes ima precej dobro raven samostojnosti, čeprav še ne govori.
Moj mož si je vedno želel še enega otroka, a na začetku nisem mogla niti govoriti o tem. Ker sva to izkušnjo živela skupaj, se je najin odnos utrdil. Ker sem končno uspela premagati bojazen, sva se odprla življenju. Rodila se je lepa deklica, res poseben dar!
V vseh teh letih sem večkrat občutila željo, da bi kaj storila za druge starše, ki doživljajo podobno izkušnjo, a nisem vedela, kaj in kako. Jeseni 2005 me je moj župnik seznanil z mlado mamico, ki je imela otroka z davnovim sindromom. Skupaj z drugo mamo osemletnega otroka z isto gensko napako sva jo začeli redno obiskovati. Pridružila se nama je še prijateljica. Ta sicer ni imela invalidnih otrok, a je bila posebej občutljiva za ljudi v takšni situaciji in je želela kaj storiti za druge.
Ko smo delile izkušnje, strahove in pričakovanja, se je med nami rodila želja, da kaj storimo za naše otroke in za vse družine v četrti. Tedanji župan je podprl našo idejo in pridružile smo se večjemu združenju ter začele delati v naši mestni četrti v prostorih, ki jih je dala na razpolago šola. Zatem smo ustanovile združenje prav v naši četrti.
Uredile smo delavnice (keramika in papir, glasbena propedeutika, zborovsko petje, kitara, risanje), v katerih lahko otroci, posebej tisti s posebnimi potrebami ali raznimi drugimi težavami, delajo v duhu podelitve, solidarnosti in medsebojnosti. Tako odkrivajo svoje talente in zmožnosti. V njih delajo specializirani delavci in prostovoljci.
V dogovoru z mrežo ustanov, ki delajo na vključevanju šolskih otrok s posebnimi potrebami v družbo v naši regiji, smo v desetih šolah aktivirali delavnice (psihomotorične, break-dance, keramika in papir, gledališče, muzikoterapija, volna/batik, grafiti). Poleg tega si prizadevamo pomagati staršem takih otrok.
(R. L. – Rim)