Objavljamo drugi del intervjuja z msgr. Armandom Bortolasom in msgr. Simonom Atallahom: Treba je končati s strategijo geopolitičnega drobljenja Bližnjega vzhoda in sistematične destabilizacije teh držav. Samo tako bo mogoče zagotoviti zanje prihodnost miru in stabilnosti ter rešiti problem odhajanja kristjanov. povezava na 1. del
Spopad ali srečanje civilizacij in verstev?
Msgr. Armando Bortolaso: »Nekateri bi radi, da verjamemo, da je prva možnost neizogibna, stanje pa dokazuje, da je resnična druga možnost. Libanon je kljub svoji preteklosti jasen dokaz, da je miroljubno sožitje med različnimi verstvi, kulturami in narodi ne smo mogoče, ampak si ga vsi želijo.« Ta pakt so kristjani in muslimani (s kakšno zelo redko izjemo) velikokrat obnovili. »Vloga države ceder je še naprej strateška na bližnjevzhodni šahovnici. Septembra 2012 je Benedikt XVI. prišel v Libanon, da bi opogumil vse, kristjane in muslimane, in da bi povedal državi, kakor je to storil Janez Pavel II.: ‘Vi niste samo država’, ampak ‘poslanstvo, model miroljubnega sožitja, povezovanja in bratstva.’ Papež je hotel posebej podpreti kristjane, jim dati upanje za prihodnost, jih spodbuditi, naj ostanejo v svojih krajih.«
Kako vidite prihodnost? Kakšne rešitve so mogoče?
Msgr. Bortolaso in maronitski škof Simon Atallah sta soglasna: »Podtalna magma zahodnih sil se danes spopada v Siriji s podtalno magmo vzhodnih sil. Sirski vulkan bi lahko nenadoma izbruhnil in zajel sosednje države, posledice pa je težko predvideti. Treba je blokirati ta pokvarjeni mehanizem, ki lahko ogrozi svetovni mir. Treba je primerno in pravično rešiti palestinsko vprašanje v okviru mednarodne OZN: to je osrednji vozel za mir na Bližnjem vzhodu. Neutrudno je treba delati na tem. Samo tako se bo današnje nevihtno morje počasi pomirilo.«
In še: »Zahodna politika mora narediti korak nazaj in se odpovedati izvažanju demokracije, na katero arabske države niso pripravljene. Enkrat za vselej je treba končati s strategijo geopolitičnega drobljenja Bližnjega vzhoda in sistematične destabilizacije teh držav. Samo tako jim bomo zagotovili prihodnost miru in stabilnosti. Samo tako bi bil tudi rešen problem odhoda kristjanov z Bližnjega vzhoda. Ko zmerno in razvito muslimansko prebivalstvo vidi, da kristjani odhajajo iz svojih krajev, se čuti izgubljeno in njihov pogost stavek je: ‘Ne odhajajte! Ostanite! Skupaj smo živeli stoletja dolgo!’ Končno je treba sprejeti, da se arabski narodi sami usmerijo v iskanje svojega sistema vladanja. Imeti morajo dovolj časa za uresničitev demokracije in poti do laičnosti, kar si želijo vsi.« Potreben pa je še čas, veliko časa. Tudi v Evropi je bil potreben čas, da je dosegla te cilje.
Še zadnja misel?
Msgr. Bortolaso: »Pred nekaj tedni smo bili v Kairu na ekumenskem srečanju, bilo nas je kakih štirideset škofov različnih cerkva, prijatelji Gibanja fokolarov. Čudovito nas je sprejela koptska Cerkev (10 milijonov kristjanov). To je čudovita Cerkev, ‘sestrinska Cerkev’, ki je pokazala novo odprtost za edinost. Novi patriarh Teodor II. je spodbudil nastanek sveta, ki bo zbral vse krščanske cerkve v Egiptu. To je delavnica, ki bi se lahko odprla drugim državam na Bližjem vzhodu. Zdelo se nam je, da v teh krajih, ki toliko trpijo, Sveti Duh posebej deluje na krščanske cerkve in jim daje čisto novo spodbudo za dosego polne edinosti.«
Msgr. Atallah: »Med obhajanjem tedna molitve za edinost kristjanov v moji škofiji je poleg mene sedel pravoslavni škof Georgij iz Antiohije. Svojo pridigo je končal z besedami: ‘Ko bom jaz, pravoslavec, uspel videti v obrazu maronita obraz Jezusa Kristusa, tedaj bo prišlo do edinosti!’ Tako je. To je mistično delo, ker je globoko delo milosti. Ni lahko videti Jezusa v bližnjem. K temu nas spodbuja ljubezen.
Tudi kristjani hočemo prispevati k miru v naših državah. To bomo lahko storili tako, da bomo pospešili čas edinosti. Prizadevamo si ustvariti skupnost različnih cerkva, v kateri bo živ zakon medsebojne ljubezni, v kateri bomo videli in ljubili Jezusa v bratu. Za to se zavzemamo.
Naše brate z Zahoda pa prosimo, da dvignejo roke od Bližnjega vzhoda, kajti nad narodi je veliko rok. To niso roke, ki bi blagoslavljale, ampak tlačijo, uničujejo države in prijateljske odnose, ki so vedno vladali med nami in našimi brati vseh verstev. Nujno pa je, da pomagajo, podpirajo in opogumljajo vse, ki na Bližnjem vzhodu verjamejo in delajo za miroljubno povezanost med narodi, manjšinami in verstvi. To je edina pot do miru.«
Victoria Gomez
Vir: www.cittanuova.it
