Objavljamo nekaj člankov o dogodkih, povezanih z obiskom Marie Voce na Irskem ob mednarodnem evharističnem kongresu. Tokrat članek prikaže ekumensko dogajanje tistih dni.V anglikanski katedrali svete Ane se je zbralo 300 kristjanov različnih veroizpovedi, da bi skupaj z Mario Voce premišljevali o kulturi zaupanja. Navzoči so bili voditelji Cerkve na Irskem, metodistične, prezbiterianske in katoliške Cerkve.
Belfast je mejno območje, kjer je še vedno živ spomin na leta dolgo ločevanje: žične ovire, zidovi, na glavnih ulicah gledališče troubles, neredi v letih ’70/’90. Prav ozadje te zgodovine, v kateri se je politični boj mešal z verskim bojem, močno deluje v tistem, kar so živeli 14. junija.
V katedrali svete Ane, srcu Cerkve na Irskem (uradno ime krajevne anglikanske Cerkve), se je kakih 300 ljudi odzvalo vabilu častitljivega Johna Manna, dekana katedrale. Prav on je predlagal Marii Voce, naj pride v Belfast in tako razširi meje evharističnega kongresa. Prišli so voditelji štirih največjih krščanskih veroizpovedi na Severnem Irskem: predsednik metodistov častiti Lindsay; anglikanski škof Connorja (škofije, v kateri je Belfast), častiti Abernethy; nekdanji prezbiterijanski moderator, častiti dr. Dunlop, ki je veliko delal za mir na Severnem Irskem; katoliški škof Downa & Connorja msgr. Treanor.
Že samo to, da so prišli, pove veliko. Pomembna je bila svečana zaveza, ki so jo podpisali in s katero so se obvezali, da se bodo ljubili med seboj, kakor nas je ljubil Jezus sam. Prosili so za milost edinosti, da bi znali sprejeti bolečine drugega za svoje in podeliti veselje.
To “zavezo medsebojne ljubezni” so ponovili vsi navzoči. O “zakramentu srečanja” je spregovorila Ruth Patterson, ministrica v prezbiterijanski Cerkvi na Irskem. To srečanje je tako opisala: »Zdelo se mi je, da se je to, kar sem govorila, že zgodilo. To je korak naprej do sprave.«
Maria Voce je v svojem nagovoru predlagala, da bi živeli kulturo zaupanja kot temelj za ustvarjanje bratskih odnosov: »Te dneve sem poslušala veliko zgodb, spoznala veliko ljudi. Mnogi so mi prišli s solzami v očeh povedat o tej želji, da izhajajo iz tega zaupanja in se tako srečajo z drugim.« Ko je razlagala, kako spodbujati tako kulturo, se je osredotočila na tri sestavine duhovnosti edinosti: umetnost ljubezni, ki jo lahko odkrijemo v evangeliju, medsebojno ljubezen, ki se odpre v zavezo, ter križani in zapuščeni Jezus, model in ključ ljubezni. Hkrati jih je podkrepila s pričevanji z Irske in drugih koncev sveta.
Kako pa je odzvanjala med navzočimi ‘provokacija’, naj se spreobrnejo h kulturi zaupanja? »To je način, da bi stopili onkraj pregrad, ki smo jih postavili in nas prepogosto obkrožajo,« je izjavil častiti Mann. Conleth, 14 let: »Nas mlade zelo pogojuje preteklost, zato lahko prvi živimo kulturo zaupanja do vseh in gradimo na njej boljšo družbo. Kot feniks, ki se znova rodi iz svojega pepela, vidim v tem upanje za Belfast in za Severno Irsko«.
»Od tu odhajam z zelo veliko hvaležnostjo vsem, ki so leta dolgo živeli za to upanje, za vse, ki so gradili mostove ljubezni, odnosa,« je izjavil sopredsednik Gibanja Giancarlo Faletti. »Prav gotovo to delo še ni končano, a je preroško. Tu je simbolični prostor za Evropo, za človeštvo«.
Ena teh oseb, ki so živele kulturo zaupanja, je Gerry Burns. Z ženo Mary je v Armoyu, majhnem kraju na skrajnem severu Irske, v devetdesetih letih ustanovil združenje za povezovanje ljudi ne glede na verskvo in politično prepričanje. Pred težavami se nista ustavila niti leta 2000, ko so zažgali njihov sedež, niti tedaj, ko ju je njuna lastna skupnost imela za izdajalca. Njun center je danes še večji in ljudje živijo skupaj v miru. V pripravi je veliko projektov. »V duhovnosti Gibanja se nisva naučila samo,« pravi Gerry, »premagovati razlike, ampak da lahko z njimi pridobiva«.
Dopisnica Maria Chiara De Lorenzo (www.focolare.org)
Belfast je mejno območje, kjer je še vedno živ spomin na leta dolgo ločevanje: žične ovire, zidovi, na glavnih ulicah gledališče troubles, neredi v letih ’70/’90. Prav ozadje te zgodovine, v kateri se je politični boj mešal z verskim bojem, močno deluje v tistem, kar so živeli 14. junija.
V katedrali svete Ane, srcu Cerkve na Irskem (uradno ime krajevne anglikanske Cerkve), se je kakih 300 ljudi odzvalo vabilu častitljivega Johna Manna, dekana katedrale. Prav on je predlagal Marii Voce, naj pride v Belfast in tako razširi meje evharističnega kongresa. Prišli so voditelji štirih največjih krščanskih veroizpovedi na Severnem Irskem: predsednik metodistov častiti Lindsay; anglikanski škof Connorja (škofije, v kateri je Belfast), častiti Abernethy; nekdanji prezbiterijanski moderator, častiti dr. Dunlop, ki je veliko delal za mir na Severnem Irskem; katoliški škof Downa & Connorja msgr. Treanor.Že samo to, da so prišli, pove veliko. Pomembna je bila svečana zaveza, ki so jo podpisali in s katero so se obvezali, da se bodo ljubili med seboj, kakor nas je ljubil Jezus sam. Prosili so za milost edinosti, da bi znali sprejeti bolečine drugega za svoje in podeliti veselje.
To “zavezo medsebojne ljubezni” so ponovili vsi navzoči. O “zakramentu srečanja” je spregovorila Ruth Patterson, ministrica v prezbiterijanski Cerkvi na Irskem. To srečanje je tako opisala: »Zdelo se mi je, da se je to, kar sem govorila, že zgodilo. To je korak naprej do sprave.«
Maria Voce je v svojem nagovoru predlagala, da bi živeli kulturo zaupanja kot temelj za ustvarjanje bratskih odnosov: »Te dneve sem poslušala veliko zgodb, spoznala veliko ljudi. Mnogi so mi prišli s solzami v očeh povedat o tej želji, da izhajajo iz tega zaupanja in se tako srečajo z drugim.« Ko je razlagala, kako spodbujati tako kulturo, se je osredotočila na tri sestavine duhovnosti edinosti: umetnost ljubezni, ki jo lahko odkrijemo v evangeliju, medsebojno ljubezen, ki se odpre v zavezo, ter križani in zapuščeni Jezus, model in ključ ljubezni. Hkrati jih je podkrepila s pričevanji z Irske in drugih koncev sveta.
Kako pa je odzvanjala med navzočimi ‘provokacija’, naj se spreobrnejo h kulturi zaupanja? »To je način, da bi stopili onkraj pregrad, ki smo jih postavili in nas prepogosto obkrožajo,« je izjavil častiti Mann. Conleth, 14 let: »Nas mlade zelo pogojuje preteklost, zato lahko prvi živimo kulturo zaupanja do vseh in gradimo na njej boljšo družbo. Kot feniks, ki se znova rodi iz svojega pepela, vidim v tem upanje za Belfast in za Severno Irsko«.
»Od tu odhajam z zelo veliko hvaležnostjo vsem, ki so leta dolgo živeli za to upanje, za vse, ki so gradili mostove ljubezni, odnosa,« je izjavil sopredsednik Gibanja Giancarlo Faletti. »Prav gotovo to delo še ni končano, a je preroško. Tu je simbolični prostor za Evropo, za človeštvo«.Ena teh oseb, ki so živele kulturo zaupanja, je Gerry Burns. Z ženo Mary je v Armoyu, majhnem kraju na skrajnem severu Irske, v devetdesetih letih ustanovil združenje za povezovanje ljudi ne glede na verskvo in politično prepričanje. Pred težavami se nista ustavila niti leta 2000, ko so zažgali njihov sedež, niti tedaj, ko ju je njuna lastna skupnost imela za izdajalca. Njun center je danes še večji in ljudje živijo skupaj v miru. V pripravi je veliko projektov. »V duhovnosti Gibanja se nisva naučila samo,« pravi Gerry, »premagovati razlike, ampak da lahko z njimi pridobiva«.
Dopisnica Maria Chiara De Lorenzo (www.focolare.org)
