Nekaj mladih iz Vojvodine v Srbiji je izkušnjo Chiare Lubich vzelo za svojo, vztrajno so si prizadevali in uspeli ustvariti prihodnost zase in za številne druge.
Ruski Krstur (Vojvodina) je mestece s kakimi 4000 prebivalci, srce rusinske manjšine v Srbiji.
Ruski Krstur (Vojvodina) je mestece s kakimi 4000 prebivalci, srce rusinske manjšine v Srbiji.
Tu prevladuje poljedelstvo, pokrajina je med vojno še bolj obubožala in ker ni bilo nobene pomoči s strani vlade, so se ljudje začeli izseljevati, predvsem v Kanado. Toda skupina mladih ni hotela zapustiti svojega kraja, ampak si je vztrajno prizadevala in ustvarila prihodnost in tu je njihova zgodba.
V 90-tih letih sta se podjetnika Slavko Rac in Janko Katona (ki sta že imela svoji aktivnosti) odločila odpreti kiosk za sladoled. Ker je bilo le-to uspešno, sta odprla še en kiosk v drugem mestu in tako zaposlila šest drugih mladih. Nista se ustavila pri tem in tako je nastalo podjetje Juarbi na kmetijskem področju, ki se je hitro razvijalo tudi zahvaljujoč državnim investicijam za razvoj. Leta 2008 je v njem delalo že 40 delavcev in podjetje je postalo prvo na tem področju v tem delu države.
»Toda kriza se je znova najavila«, pripoveduje Marija Majher, sedanja direktorica Juarbisa, »in leta 2009 je podjetje zaradi znižane proizvodnje mleka izgubilo največji del prihodka. Udarec je bil hud, a naša skupina je povezana. Skupaj delamo že 10 let in
želimo se dvigniti skupaj. V vseh teh letih smo si vedno prizadevali ohranjati odprt pogovor s 500 sodelavci, od katerih prejemamo mleko in kmečke proizvode. Za vodenje podjetja se navdihujemo pri “umetnosti ljubezni”, ki je korenina evangelija in nam jo predlagChiara Lubich. Tako smo ustvarili globoke in vitalne odnose z vsemi.«
Poleg ustvarjanja novih delovnih mest so pglobili tudi Chiarino spoznanje o delitvi dobička podjetja na tri dele. Tako so številni spoznali “kulturo dajanja” in občestva. V mestu so se začele različne vzgojne in kulturne pobude. Poleg tega so v nujnih primerih pomagali s konkretno pomočjo in razvojnimi projekti.
»Na naše presenečenje,« nadaljuje Marija Majher, »sta bila dva izmed nas z veliko večino izvoljena na občinskih volitvah in to je bila priložnost, da bi naredili kaj več za naše ljudi, saj smo od blizu poznali njihovo življenje, polno revščine in trpljenja. Zopet nas je vodila Chiarina izkušnja v povojnem Trentu, ko je hotela rešiti socialne probleme mesta in je začela pri najrevnejših ter pritegnila skupnost, da bi to konkretizirala.
Z našimi tremi podjetji in drugimi prijatelji iz lokalne Karitas si prizadevamo sponzorizirati nekatere aktivnosti za mesto, kot so ekološke akcije, priskrbimo drva za ogrevanje za bolne ali ostarele. Ostarele smo pritegnili v tedenske sestanke za dialog in razvedrilo, jih spremljamo k zdravniku … Sanjamo še o enem projektu, in sicer da bi izkoristili opuščena zemljišča okoli številnih njihovih domov z gradnjo doma upokojencev, ki bi bil po njihovi meri. Prav tako smo za otroke in odraščajoče poskrbeli z delavnicami novinarstva, recitacije, kuhanja, okraševanja in vse z veliko igre in praznovanja. Družina ostaja v središču naših aktivnosti. Opravili smo izredne akcije za nekatere med njimi, ko so jim pogorele hiše. Drugim smo plačali elektriko in kupili pralni stroj za družino z veliko otroki. Zadnji projekt “Družina za družino” je še predlog, namenjen celotni lokalni skupnosti, da bi dali na razpolago svoje sile in zmožnosti in bi si medsebojno pomagali.«
V 90-tih letih sta se podjetnika Slavko Rac in Janko Katona (ki sta že imela svoji aktivnosti) odločila odpreti kiosk za sladoled. Ker je bilo le-to uspešno, sta odprla še en kiosk v drugem mestu in tako zaposlila šest drugih mladih. Nista se ustavila pri tem in tako je nastalo podjetje Juarbi na kmetijskem področju, ki se je hitro razvijalo tudi zahvaljujoč državnim investicijam za razvoj. Leta 2008 je v njem delalo že 40 delavcev in podjetje je postalo prvo na tem področju v tem delu države.
»Toda kriza se je znova najavila«, pripoveduje Marija Majher, sedanja direktorica Juarbisa, »in leta 2009 je podjetje zaradi znižane proizvodnje mleka izgubilo največji del prihodka. Udarec je bil hud, a naša skupina je povezana. Skupaj delamo že 10 let in
želimo se dvigniti skupaj. V vseh teh letih smo si vedno prizadevali ohranjati odprt pogovor s 500 sodelavci, od katerih prejemamo mleko in kmečke proizvode. Za vodenje podjetja se navdihujemo pri “umetnosti ljubezni”, ki je korenina evangelija in nam jo predlagChiara Lubich. Tako smo ustvarili globoke in vitalne odnose z vsemi.«
Poleg ustvarjanja novih delovnih mest so pglobili tudi Chiarino spoznanje o delitvi dobička podjetja na tri dele. Tako so številni spoznali “kulturo dajanja” in občestva. V mestu so se začele različne vzgojne in kulturne pobude. Poleg tega so v nujnih primerih pomagali s konkretno pomočjo in razvojnimi projekti.
»Na naše presenečenje,« nadaljuje Marija Majher, »sta bila dva izmed nas z veliko večino izvoljena na občinskih volitvah in to je bila priložnost, da bi naredili kaj več za naše ljudi, saj smo od blizu poznali njihovo življenje, polno revščine in trpljenja. Zopet nas je vodila Chiarina izkušnja v povojnem Trentu, ko je hotela rešiti socialne probleme mesta in je začela pri najrevnejših ter pritegnila skupnost, da bi to konkretizirala.
Z našimi tremi podjetji in drugimi prijatelji iz lokalne Karitas si prizadevamo sponzorizirati nekatere aktivnosti za mesto, kot so ekološke akcije, priskrbimo drva za ogrevanje za bolne ali ostarele. Ostarele smo pritegnili v tedenske sestanke za dialog in razvedrilo, jih spremljamo k zdravniku … Sanjamo še o enem projektu, in sicer da bi izkoristili opuščena zemljišča okoli številnih njihovih domov z gradnjo doma upokojencev, ki bi bil po njihovi meri. Prav tako smo za otroke in odraščajoče poskrbeli z delavnicami novinarstva, recitacije, kuhanja, okraševanja in vse z veliko igre in praznovanja. Družina ostaja v središču naših aktivnosti. Opravili smo izredne akcije za nekatere med njimi, ko so jim pogorele hiše. Drugim smo plačali elektriko in kupili pralni stroj za družino z veliko otroki. Zadnji projekt “Družina za družino” je še predlog, namenjen celotni lokalni skupnosti, da bi dali na razpolago svoje sile in zmožnosti in bi si medsebojno pomagali.«
