Še vedno je svež spomin na srečanje Skupaj za Evropo 12. maja 2012 v Evropskem parlamentu v Bruslju in v 144 mestih celotne Evrope. Ker smo prek svetovnega spleta lahko spremljali samo popoldanski del osrednjega dogodka, bomo objavili nekaj nagovorov tudi iz dopoldanskega dela, tokrat predstavitev pobude, ki jo je imela Maria Voce, predsednica Gibanja fokolarov.
Maria Voce
Predstavitev “Skupaj za Evropo”
Svoj nagovor bi rada osredotočila na troje:
kdo smo
našo zgodovino
kakšen prispevek bi radi dali in kakšnega lahko ponudimo Evropi
1. Kaj je Skupaj za Evropo?
Gibanja in skupnosti, ki se obvezujejo delati za Skupaj za Evropo, so bogastvo zaradi svoje velike različnosti. Nobeno ni enako drugemu. Razlikujejo se v posebnem prispevku za družbo, v razširjenosti, strukturi, načinu življenja istega evangeljskega sporočila.
Toda skupna iskra navdihnjenja običajno izhaja iz tega, da jih privlači evangelij, ki ga poglabljajo in zlasti živijo, izhaja iz poklicanosti – kakor pravimo kristjani –, da vzpostavljajo neposredni odnos z Jezusom, da hodijo za njim, dovolijo, da jih navdihuje za delovanje in razmišljanje, da postavljajo v prakso njegovo oznanjevanje novosti za vsakega človeka ter poudarjajo poglobitev njegovega stavka ali značilnega dejanja.
Večbarvno bogastvo teh gibanj se kaže v različnem delovanju v družbi, saj ponujajo na tisoče rešitev, ki so veljavne, saj so jih preizkusili in se širijo, te pa so sad različnih darov, ki so jih zastonj prejeli iz nebes, to so njihove karizme.
2. Naša zgodovina
Kje pa je sila, ki povezuje te različnosti, kakšni so načini ustvarjanja tega še neznanega sodelovanja?
Pobuda “Skupaj” prav gotovo ni sad načrtovanja za mizo ali zapletena organizacija, prav tako ni nova nadgradnja. Vse, kar delamo skupaj, se je začelo iz odnosa, iz dogovora in želje doseči izpolnitev skupnih namenov.
Da bi bolje razumeli, bom omenila nekaj skupnih izkušenj, ki so še danes temelj našega globokega sodelovanja. Te niso bile programirane, so se pa zgodile, če tako rečem, nepričakovano, pod taktirko Njega, nevidnega človeškim očem, a dejavno navzočega in ustvarjalca v zgodovini.
Ko se je leta 1999 ob podpisu »Skupne izjave o nauku o opravičenju« v Augsburgu nekaj odgovornih za gibanja, Nemcev in Italijanov, evangeličanov in katoličanov, srečalo prvič – med temi Chiara Lubich, ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja fokolarov, ki ga predstavljam -, jih je globoko prevzelo tole: ker so hodili za istim Jezusom, so odkrili, da imajo isti izvor in iste namene.
Če je Chiaro Lubich spodbujala karizma edinosti, poseben dar, ki ji ga je podelil Bog, naj ustvarja občestvo med različnimi karizmami, so tako željo takoj sprejeli drugi odgovorni za skupnosti ali gibanja. Kako se ne bi spomnili – poleg tistih, ki so danes tukaj – našega velikega brata Helmuta Nicklasa, ki je zdaj v nebesih skupaj s Chiaro in sta prav gotovo oba tukaj z nami in nas navdihujeta?
Nastalo je prepričanje, da je treba napredovati skupaj, ne z vnaprej pripravljenim programom, ampak tako da si prizadevajo vsakič znova skupaj iz okoliščin razumeti, kaj je Božji navdih.
Kaj hitro se je pojavila ta potreba: različno poreklo, kulture in izročila, pripadnost Cerkvam različnih tradicij, naša medsebojna zgodovina, vse to je vzbudilo v nas potrebo po spravi.
In tako smo v trenutku velike globine prosili drug drugega, da si odpustimo za predsodke, ki smo jih gojili in širili v času zgodovine, za medsebojne negativne naravnanosti ali negativna dejanja. To je bilo dejanje očiščevanja našega spomina in popolnoma smo si medsebojno odpustili.
Zaradi teh močnih izkušenj smo sklenili med seboj nekakšno zavezo krščanske ljubezni, da bi tako postavili trdno podlago za naše občestvo in bi izžarevali s pobudo Skupaj in z našimi dejavnostmi ustvarjalnega duha solidarnosti, pravičnosti, miru in bratstva.
Ta zaveza je močna vez, resnična in učinkovita, ker jo vedno znova obnavljamo in o njej govorimo, ne da bi izključevali kogar koli.
Druga temeljna izkušnja sta bili srečanji, ki sta potekali v Stuttgartu leta 2004 in 2007, na katerih je bilo več tisoč udeležencev iz celotne Evrope, in kakšnih sto vzporednih srečanj v več evropskih državah.
Najpomembnejši sad je bil za veliko večino navzočih nov pogled na Evropo. Pred tem so bili skoraj vsi, kakor velja za veliko večino evropskih državljanov, polni pomislekov do Evrope in možnosti njene resnične in učinkovite povezanosti. Toda izkušnja med nami, globoka, vesela in bogata edinosti v različnosti, je v mnogih prižgala predanost za edinost celine: Evropa, videna kot skupni dom evropskih narodov in manjšin. Na novo se je vzbudilo korenito in globoko prizadevanje za pozitivno zgodovino naše Evrope.
3. Naš prispevek za današnjo Evropo
Iz tega izhajajo prispevki, ki jih lahko pobuda Skupaj za Evropo daje za življenje celine, saj se kaže kot seme upanja povsod tam, kjer je sožitje v nevarnosti, in kot vir velike zedinjevalne sile.
Tu in tam zaznavamo pravilno potrebo po vrednotenju svoje krajevne ali regionalne resničnosti ter reševanje svoje kulture, po drugi strani pa se zdi, da na nekaterih področjih prihaja do večjega drobljenja. Sedanji svet bolj kot kdaj prej doživlja soodvisnost in sunke različnih vrst, ki jih zaznavamo nekje, naj je to blizu ali daleč, je mogoče čutiti kot nekakšen cunami po vsem svetu. Danes že na globalni ravni govorimo o krizi vrednot na vseh področjih, družine, politike, družbe … zlasti pa o svetovni ekonomski krizi. Iz tega seveda ni izključena naša Evropa!
V bistvu sem prepričana, da je pravi razlog vsega tega v krizi odnosov.
Na osebni ravni, na ravni skupin in narodov je treba iziti iz individualizma in se srečati z drugim, okrepiti odnos z vsako osebo, ki gre mimo nas, temeljiti ga na evangeliju in prispevati osebno in vsi skupaj k dobremu in k ozdravljanju delčka človeštva, katerega del smo. Poskusiti je treba ustvariti, kakor je povedal papež Benedikt XVI.: »Evropo, ki ne bo samo zaskrbljena za materialne potrebe ljudi, ampak tudi moralne in družbene, duhovne in verske, ker je vse to pristna potreba človeka. Samo tako lahko učinkovito, celostno in plodno delujemo njemu v prid«1.
Zdi se nam, da je ta pobuda pravi subjekt, ki zmore navdihovati posameznike ali skupine v njihovem prizadevanju za svobodno, spravljeno, demokratično, solidarnostno in bratsko Evropo: ne stara celina, temveč živa in živahna celina, ki odkriva, da je pred njo projekt, ki ga je treba konkretizirati in je lahko dar za celotno človeštvo.
V čisto začetni fazi to pravzaprav že dela:
– “Proizvaja” skupno dobro. Ko si člani prizadevajo živeti evangeljsko ljubezen, odkrivajo, kakšen dar je drugi in pripravljeni so na žrtev za dobro skupnosti. To je edina prava osnova za družbo, v kateri bo vsak in bodo vsi uresničeni in srečni.
– Pritegne številne državljane, da si prizadevajo vzbuditi konkretno vzajemnost. Ti spodbudijo svojo specifično poklicno, družinsko in kulturno usposobljenost v tisoč okoliščinah vsak dan in v različnih okoljih družbe. Ponujajo predloge za reševanje raznih današnjih izzivov: varovanje življenja, družine in stvarstva, zmerna in pravična ekonomija, bratstvo in mir, gradnja skladne in soglasne družbe v mestih.
– Ker je izkusila sadove “kulture medsebojnosti”, jo spodbuja. Ta kultura je vedno bolj nujna, pripravlja okolje, da bi se lahko posamezniki in narodi, različni med seboj, sprejemali, spoznavali, spravili, se naučili ceniti drug drugega in se medsebojno podpirali.
– Po mojem, in s tem končam, je pobuda Skupaj za Evropo očarljiva: tudi z današnjo prireditvijo imamo možnost, da pričamo ženam in možem našega časa, da se s tem, ko prebivamo na zemlji v duhu občestva, odpira prihodnost bratstva in miru za posameznike, za narode, za našo celino in za celotno človeštvo.
Sebi in vsem bi rada voščila, da bi v današnjem dnevu osebno doživeli te učinke zaradi medsebojne ljubezni med vsemi navzočimi in da bi lahko danes zvečer, ko se bomo poslovili, odpotovali od tu kot evropski narod – čeprav številčno majhen -, a zedinjen v veliki različnosti, da bomo nosilci te izkušnje in bomo v prvi liniji pri ustvarjanju “nove” Evrope.
