Še nekaj utrinkov iz potovanja Marie Voce in Giancarla Falettija v Avstralijo. 400 ljudi od povsod s te celine se je srečalo v Melbournu januarja 2013: preprosto in korenito evangeljsko življenje.
»Predstavili so se po svoje, s kratkim video posnetkom, katerega prvi namen ni bil kakovost, temveč predstavitev, a je bil kljub temu učinkovit: v zelo različnih okoljih (park pred operno hišo v Sydneyu, soba v Wellingtonu, plaža na nekem otoku v Pacifiku ….) so lokalne skupnosti Gibanja improvizirale ples iz svoje tradicije. Nič izrednega in vendar je rezultat zelo simpatičen, na trenutke smešen, izraz svetlega izraza kultur Oceanije, veselja in naravnosti življenja na tem koncu sveta.
Konec tedna 26. in 27. januarja. Različne narodnostne skupine, kulture, tradicije, Cerkve in verstva. Oceanija je najbolj kozmopolitska celina na svetu, o tem ni dvoma. Dvorana “The Spot” na univerzi v Melbournu ne pritegne pogleda toliko zaradi originalne arhitekture iz svetlih kock, ampak tudi in zlasti zaradi različnosti navzočih: tu so novi in nekdanji priseljenci, pravzaprav so tukaj vsi priseljenci razen domorodcev z otokov Pacifika in nekaterih staroselcev: spominjajo na rane, ki jih je zadal kolonializem tem prebivalcem, posebej v Avstraliji, kjer so najbolj hudo trpeli staroselci. A tudi spominjajo na izredne poti poskusa poravnave in sprave, kakor velja za Novozelandce, kjer so ustvarili učinkovite organe za narodnostno in kulturno skladnost.
Ta dan je bil Australia Day, nacionalni praznik. Čeprav ne za vse. Staroselci imajo veliko raje Sorry Day, ki ga obhajajo maja, “dan opravičila”, ki so ga ustanovili, da bi nekako popravili dolg do njih. Zato ni bil slučaj, da so pred nedeljsko mašo organizirali staroselsko slovesnost, v kateri se spominjajo wairua tapu, matere zemlje, kateri nismo dolžni češčenja, ampak hvaležnost in spoštovanje. Slovesnost je bila v tem, da so položili roko na košček zemlje v odprtino velike skorje. To so naredili najmlajši v dvorani, sta naredila Maria Voce in Giancarlo Faletti. Zatem je predsednica prejela iz rok staroselke kos lesa, na katerem je narisan zemljevid Avstralije, razdeljen od starodavnih dni na devet delov, kakor si jo je zamišljal staroselski kozmogonski zemljepis. Dar za celotno Gibanje po svetu.
Zgodovina dežel v Oceaniji je dolga in tu je tudi zgodovina lokalnega Gibanja fokolarov. V dolgem in lepem filmskem posnetku spregovorijo o etapah: prihodu Rite Muccio leta 1967 – bila je tajnica Italijanskega inštituta za kulturo – kmalu za njo Maddalena Cariolato, o prvih, ki so sprejeli “Chiarin duh”, posameznikih in družinah, mladih in manj mladih v Melbournu in Perthu. Kako je Gibanje prispelo v Novo Zelandijo, Wallis in Futuno, Novo Kaledonijo in otoke Fidži … Tu so tisti, ki so še živi, a tudi tisti, ki so že “prišli” in med temi sta Avstralka Margareth Linard in Novozelandec Terry Gunn. Tu so pričevanja ljudi, ki skoraj soglasno povedo, da so s karizmo Chiare Lubich srečali možnost živeti evangelij. In da so zahvaljujoč ljubezni do brata spremenili svoje življenje, tako ali drugače, na dokončen način.
In prav ta evangeljska ljubezen, ki spreminja življenje ljudi, je v središču nagovora Marie Voce o bratu: kakor so trije kralji prepoznali veličino Božjega sina v otroku, tako je treba prepoznavati Jezusa v katerem koli bratu, neodvisno od zunanjega videza, zaradi katerega bi ga težko prepoznali.
Vprašanja in odgovori med skupnostjo in Mario Voce in Giancarlom Falettijem takoj zajamejo bistvo, ko otrok vpraša, kako je mogoče verovati v Boga, ki ga ne vidimo. Mladi sprašujejo, kako se upreti številnim obremenitvam sodobne družbe, zaradi katerih bi se lahko prepustili toku. Potem odrasli, ki hočejo poznati svojo vlogo v občestvu med generacijami, drugi sprašuje, kako napredovati v ekumenskem in medverskem dialogu. Ne izognejo se niti pogovora o hujših težavah, kot so vprašanje spolnih zlorab mladostnikov v katoliški Cerkvi, vedno večji stres v naših mestih, zaradi česar se zdi, da to ovira našo pot k svetosti, porabniški skušnjavi, ki ugaša zmožnost pričanja evangelija, odsotnosti Boga v življenju ljudi, zaradi česar moramo imeti pogum in začeti s pobudo, da bi pričali o njegovi ljubezni.
Maria Voce je vsem pustila to popotnico: »Avstralija je velika, ne moremo je pustiti take, prinesti je treba ljubezen in edinost. Naša velika družina ne more živeti v albumu z lepimi spomini. Treba je izstopiti iz tega in napisali bomo nov album!«
Michele Zanzucchi, dopisnik
