V tej meditaciji, ki pomeni razumevanje Chiare Lubich o tretjem življenjskem obdobju, lahko odkrivamo skrito lepoto preudarnosti in modrosti, pridobljene z leti.
»Toda ali je v božjih očeh lepši otrok, ki te gleda z nedolžnimi, živimi očki, tako podobnimi jasnini narave, ali deklica, ki žari kakor svežina komaj odprte rože, ali uveli, sivolasi starček, ki, upognjen in nesposoben skoraj za vse, čaka morda samo še smrt?
Žitno zrno, toliko obetajoče, ko se nežneje od travne bilke oklepa drugih zrn – bratov, s katerimi sestavlja klas in čaka, da bo dozorelo, se osamosvojilo in postalo neodvisno v kmetovalčevi roki ali v naročju zemlje – je lepo in polno upanja!
Lepo pa je tudi, kadar dozori in ga izberejo izmed drugih zato, ker je boljše, ter ga zagrebejo v zemljo, da bo dalo življenje, ki ga nosi v sebi, drugim klasom. Lepo je, izbrano za žetev prihodnjih rodov.
Toda ko zrno pod zemljo ovene, se skrči, počasi umira in trohni, da bi dalo življenje novi rastlini, ki bo drugačna, a bo vsebovala njegovo življenje – tedaj je morda še lepše.
Različne lepote.
In vendar ena lepša od druge.
In zadnja je najlepša.
Gleda Bog tako na stvari?
Gube, ki brazdajo starkino čelo, upognjena in tresoča se hoja, skope besede, polne izkušenj in modrosti, mili pogled deklice in žene hkrati, toda boljši od ene in druge – vse to je lepota, ki je mi ne poznamo.
To je žitno zrno, ki umira in se v njem poraja novo življenje, drugačno od prvega, v novih nebesih.
Mislim, da Bog tako gleda stvari in da je bližanje nebesom dosti bolj privlačno kakor pa različne stopnje dolge življenjske poti, ki ima v bistvu samo ta namen, da odpre tista vrata.«
Chiara Lubich: Morda še lepši, v Odsevi luči, Novi svet, Ljubljana 1996, str. 108-109.
