Božje kraljestvo je blizu: tako pravi beseda življenja, ki nas vabi, naj verjamemo, da On že vzpostavlja novi svet, kakor pripoveduje izkušnja srečanja s tistim, ki beži pred boji v Burundiju.
»Spoznali smo družino Burundijcev, ki je zaradi strašnega in večinoma neznanega trenutnega stanja v tej državi pribežala, kakor številne druge družine, v Kampalo, naše mesto,« so nam napisali iz Ugande.
Oče se je vrnil v Burundi, da bi tako ohranil službo in plačal ne ravno poceni stanovanje v ugandski hiši ter hrano za še majhne otroke ter za hčerko, staro šele tri tedne.
Mati ni zmogla ostati v državi, ko so začeli streljati po mestu. Prehude spomine ima na tisto, kar je doživljala v devetdesetih letih, ko je izbruhnila prejšnja kriza v Burundiju. Po čudežu je ubežala smrti: dva dni zapored je ravnatelj šole, v katero je hodila, uspel odpraviti vojake, ki so prišli ponjo in po druga dekleta, s tem, da jim je dal nekaj denarja. Zato se je zdaj ob prvih znakih vojne z vso družino odločila pobegniti v Bujumburi in pustiti vse, kar so imeli …
Z njimi stanujejo še drugi sorodniki, vseh skupaj je osem.
Izvedeli smo, da v najeti hiši ni pohištva, v dnevni sobi imajo na primer samo štiri stole. Kaj storiti? Na misel nam je prišlo, da bi morda štiri zložljive stole, ki jih občasno uporabljamo, ko nas je doma veliko, veliko bolje uporabili v tisti hiši, da bi se tako lahko vsaj vsak usedel na svoj stol in bi tako lažje jedel.
Na vrtu smo vzeli še dve buči, ki sta se zasejali sami pred nekaj meseci. Po zadnji sušni dobi sta bili veliki in večkrat je bilo zelo koristno imeti kaj takega doma. Dan pred tem smo dobili v dar nekaj hrane: v teh mesecih je nenehno prihajala božja previdnost. Lepo je, da zdaj doživljamo, kako delimo, da se evangeljska obljuba “dajajte in se vam bo dalo” uresničuje in se vse množi. Dodali smo dva kilograma sladkorja, riža, en kilogram soli in liter olja. Tako smo jih šli obiskat.
Hiša je nova in čista, celo strop je lepo obdelan, kar je neobičajno, na njem je lep lestenec, toda v sobah ni postelj, samo nekaj vzmetnic. V dnevni sobi majhna plastična miza in štirje stoli, v kotu majhen televizijski sprejemnik, postavljen na pod, antena visi od stropa. Nikjer igrač ali še kakega pohištva.
Vstopili smo s svojimi stoli in preživeli dve zelo prijetni uri. Bolje smo se spoznali, si podelili preteklost in upanje za prihodnost. Otroci so za trenutek prenehali z učenjem: najstarejša bi rada šla na univerzo, toda v Ugandi je šolanje veliko dražje kot v Burundiju. Tu zaenkrat zanje šolanje ni možno. Najti službo je težko, brezposelnost je velika in ker so tujci in ne poznajo nikogar, je praktično nemogoče. Poleg tega ne govorijo lugande, lokalnega jezika, in tudi angleščina jim ni blizu. Toda pravijo: »Mi zaupamo Bogu!«
Postalo je pozno in morali smo se vrniti. Pozdravimo se. Srečni so nad tem obiskom, a ko jim rečemo, da lahko zadržijo stole, da jih bodo vrnili, ko bodo šli iz te hiše, se njihovi obrazi razsvetlijo: znova nas pozdravijo in se zahvalijo še enkrat! Preden sedemo v avtomobil, želijo podeliti svoj blagoslov! Ob vrnitvi domov pomislim, da lahko tudi štirje preprosti sedeži in dve buči, ki so podarjeni, vzbudijo veselje v srcu tistega, ki to prejme, in tistega, ki daje.«
(S. M. Uganda)
