Ob praznovanju osemstoletnice posvetitve Klare Asiške Bogu je potekal neobičajen kongres, ki je primerjal dve karizmi: starodavno in sodobno. Dogodek v treh delih.Sredi lepega sočnega dneva je 9. junija potekalo srečanje “Klara Asiška in Chiara Lubich: dve karizmi v občestvu”. Ta dogodek je obogatil Klarino leto, v katerem se spominjamo osemstotih let, odkar se je Klara Asiška spreobrnila in posvetila Bogu. Snovalci so želeli pokazati sodobnost njene privlačnosti, zato so hoteli poglobiti odnos, bolje – občestvo med karizmama Klare Asiške in Chiare Lubich.
Zelo zanimiva je bila okrogla miza z uvodom župana Claudia Riccija in asiškega škofa msgr. Domenica Sorrentina. Njun uvod je spregovoril o tej temi iz različnih zornih kotov. Profesor P. Pietro Maranesi, OFM Cap., je razmišljal o temi “Frančišek in Klara: ena karizma, dva izraza”: o preroški in revolucionarni razsežnosti, ki izhaja iz primerjave z običaji tistega časa; o izjemni novosti kategorij, kot sta “usmiljenje” in “podelitev”, ki izhajata iz Frančiškove “spreobrnitve”; o Klarinem duhovnem “potovanju”, v katerem odkrije svojo identiteto v Frančiškovem “obličju”: »Brez tistega obličja ne bi imela obraza. Boga sem našla prek njega.« Oba s preroško odprtostjo, ki v srednjeveški družbi odkriva drugega kot pot, da bi prišli do Boga.
V drugačnih časih se je ista stvar zgodila s Chiaro Lubich. To je pokazala profesorica sestra Alessandra Smerilli, F.M.A, s temo “Odraz karizem v zgodovini in v družbi”. Karizma ni samo “milost”, “zastonjskost”, ampak so “oči, ki v tistih, ki so v težavah, vidijo nekaj lepega in velikega”. Zato karizme “odpirajo prehode v človeškem, ki si vedno bolj utirajo pot naprej” v raziskovanju in zavzemanju. Posebne so tudi poti, v katerih pride na površje ženska narava.
Tako velja za Klaro in Chiaro: Klara je uspela, da so odobrili njeno neobjavljeno vodilo “zelo visokega uboštva”. Chiara iz Trenta je vnesla v Cerkev veliko novost, da predseduje cerkvenemu gibanju, v katerem so vsi poklici, vedno žena. Ima laiške konkretizacije, v polnosti družbene (kot je občestveno gospodarstvo), ki povedo, kako so karizme včeraj in danes smernice, ki prispevajo k lepši in bolj človeški družbi.
Lepota, estetika sta namreč vključeni v delovanje karizme. “Klara Asiška in Chiara Lubich: občestvo med dvema karizmama kot izvir luči” je bila tema Lucie Abignente iz Gibanja fokolarov. Odnos med velikima likoma žena je zapisan v široko videnje karizem za Lubichovo: različno cvetje v vrtu Cerkve. Ko se razcvetijo v skladnosti in kot odgovor na potrebe časa, je to postopno razcvetanje evangeljske besede: “Kristus, razprostrt” v času in prostoru.
“Sveta edinost in najvišje uboštvo” je karizma Klare; “edinost, katere ključ je izključna ljubezen do zapuščenega Jezusa”, Chiarina. Globoko občestvo med karizmama dveh Klar je svetel klic, naj zberemo zapuščino in danes zvesto živimo njuno sporočilo.
“Claritas”, “razsvetliti”: ti besedi v izrazoslovju Chiare Lubich vabita, naj vnašamo luč duhovnega v časne resničnosti. To je prepričanje, ki smo mu bili priča v drugem dejanju, ko so posvetili Chiari Lubich ulico blizu zgornje bazilike svetega Frančiška. To spominja na “širok pogled”, kakor je povedal Michele Zanzucchi, moderator okrogle mize. Ko je msgr. Sorrentino blagoslovil ulico Chiara Lubich, je voščil, da bi bila »za vse klic, naj bo vsaka ulica prostor za srečanje in dialog z vsemi«. Župan Ricci je videl v njej »kamne Assisija, zibelke frančiškanstva, ki so danes pokriti z dodatno karizmo, z načinom, kako biti družina v ekonomskem in družbenem izrazu«.
Dan se je končal v gledališču Metastasio z muzikalom “Klara od Boga” Carla Tedeschija: živahno potovanje v plesu, ritmu in glasbi po življenje Klare Asiške, v prepričljivi izvedbi skupine mladih, ki so priče njenega sporočila.
Victoria Gómez
Zelo zanimiva je bila okrogla miza z uvodom župana Claudia Riccija in asiškega škofa msgr. Domenica Sorrentina. Njun uvod je spregovoril o tej temi iz različnih zornih kotov. Profesor P. Pietro Maranesi, OFM Cap., je razmišljal o temi “Frančišek in Klara: ena karizma, dva izraza”: o preroški in revolucionarni razsežnosti, ki izhaja iz primerjave z običaji tistega časa; o izjemni novosti kategorij, kot sta “usmiljenje” in “podelitev”, ki izhajata iz Frančiškove “spreobrnitve”; o Klarinem duhovnem “potovanju”, v katerem odkrije svojo identiteto v Frančiškovem “obličju”: »Brez tistega obličja ne bi imela obraza. Boga sem našla prek njega.« Oba s preroško odprtostjo, ki v srednjeveški družbi odkriva drugega kot pot, da bi prišli do Boga.V drugačnih časih se je ista stvar zgodila s Chiaro Lubich. To je pokazala profesorica sestra Alessandra Smerilli, F.M.A, s temo “Odraz karizem v zgodovini in v družbi”. Karizma ni samo “milost”, “zastonjskost”, ampak so “oči, ki v tistih, ki so v težavah, vidijo nekaj lepega in velikega”. Zato karizme “odpirajo prehode v človeškem, ki si vedno bolj utirajo pot naprej” v raziskovanju in zavzemanju. Posebne so tudi poti, v katerih pride na površje ženska narava.
Tako velja za Klaro in Chiaro: Klara je uspela, da so odobrili njeno neobjavljeno vodilo “zelo visokega uboštva”. Chiara iz Trenta je vnesla v Cerkev veliko novost, da predseduje cerkvenemu gibanju, v katerem so vsi poklici, vedno žena. Ima laiške konkretizacije, v polnosti družbene (kot je občestveno gospodarstvo), ki povedo, kako so karizme včeraj in danes smernice, ki prispevajo k lepši in bolj človeški družbi.
Lepota, estetika sta namreč vključeni v delovanje karizme. “Klara Asiška in Chiara Lubich: občestvo med dvema karizmama kot izvir luči” je bila tema Lucie Abignente iz Gibanja fokolarov. Odnos med velikima likoma žena je zapisan v široko videnje karizem za Lubichovo: različno cvetje v vrtu Cerkve. Ko se razcvetijo v skladnosti in kot odgovor na potrebe časa, je to postopno razcvetanje evangeljske besede: “Kristus, razprostrt” v času in prostoru.
“Sveta edinost in najvišje uboštvo” je karizma Klare; “edinost, katere ključ je izključna ljubezen do zapuščenega Jezusa”, Chiarina. Globoko občestvo med karizmama dveh Klar je svetel klic, naj zberemo zapuščino in danes zvesto živimo njuno sporočilo.
“Claritas”, “razsvetliti”: ti besedi v izrazoslovju Chiare Lubich vabita, naj vnašamo luč duhovnega v časne resničnosti. To je prepričanje, ki smo mu bili priča v drugem dejanju, ko so posvetili Chiari Lubich ulico blizu zgornje bazilike svetega Frančiška. To spominja na “širok pogled”, kakor je povedal Michele Zanzucchi, moderator okrogle mize. Ko je msgr. Sorrentino blagoslovil ulico Chiara Lubich, je voščil, da bi bila »za vse klic, naj bo vsaka ulica prostor za srečanje in dialog z vsemi«. Župan Ricci je videl v njej »kamne Assisija, zibelke frančiškanstva, ki so danes pokriti z dodatno karizmo, z načinom, kako biti družina v ekonomskem in družbenem izrazu«.Dan se je končal v gledališču Metastasio z muzikalom “Klara od Boga” Carla Tedeschija: živahno potovanje v plesu, ritmu in glasbi po življenje Klare Asiške, v prepričljivi izvedbi skupine mladih, ki so priče njenega sporočila.
Victoria Gómez
