V soboto, 8. junija 2019, je bila predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce povabljena na mednarodno konferenco vodstva Katoliške karizmatične prenove CHARIS, novega urada, ki ga je ustanovil Dikasterij za laike, družino in življenje in je začel svoje delovanje prav na binkoštni dan. Maria Voce je v svojem govoru pojasnila pomen Svetega Duha v Gibanju fokolarov. Objavljamo nekaj odlomkov.
Predragi prijatelji,
Sveti Duh je v naši zgodovini vedno imel zelo pomembno vlogo. Chiara Lubich, ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja fokolarov, je to vedno poudarjala: »On je bil naš Učitelj«, »veliki protagonist naše zgodovine«, »dajalec naše karizme«.
On nas je razsvetljeval, usmerjal in podpiral pri širjenju tistega, kar mi imenujemo »Ideal«, kar pomeni Boga, ki smo ga vedno znova in vedno globlje spoznavali preko duhovnosti edinosti. »Ideal«, ki nas preplavlja z lučjo in nas vsak dan spodbuja k novi, edinstveni in čudovito božanski pustolovščini.
Seveda ob samih začetkih naše zgodovine v 40-ih in 50-ih letih to delovanje Svetega Duha ni bilo tako očitno. Takrat Njega in Njegovega delovanja nismo omenjali, ker je to sam želel. Kot je Chiara povedala na kongresu Karizmatične prenove leta 2003: »Postavil se je v ozadje, z veliko skrbnostjo; na neki način je izginil, se izničil ter nam tako dal lekcijo, ki jo ne bomo nikoli pozabili. On, ki pooseblja ljubezen, nas je naučil kaj ta pomeni: živeti drugega, postaviti v ospredje drugega.«
Kljub temu lahko že v prvih časih v vseh točkah duhovnosti, ki so se postopoma oblikovale, zaslutimo živo in dejavno, čeprav tiho prisotnost Svetega Duha.
Dovolj je pomisliti na Chiarino izkušnjo v času druge svetovne vojne, ko v »temni kleti« skrita pred bombami, odpira evangelij in ima občutek, da se vsaka stran razsvetljuje z novo lučjo.
Sveti Duh ji da odkriti Jezusovo besedo, izgovorjeno pred dva tisoč leti, kot živo besedo, vedno izvedljivo, primerno za vsak čas in za vsako okoliščino. Ljubezen do Božje besede, ki jo tudi sedaj iz meseca v mesec poskušamo živeti in se s tem evangelizirati, je ena od temeljnih točk naše duhovnosti.
Za poletje 1949 pa je značilna posebna Chiarina mistična izkušnja, kjer je Sveti Duh njen tihi spremljevalec na potovanju. Vsak dan ji da živeti »neskončno lepe resničnosti«.
Ob tej priložnosti Chiara razume, da je Sveti Duh tretja božja oseba, »ves Jezusov dih, vsa Njegova toplina, Jezusovo življenje, ‘nebeški zrak’, zrak, ‘ki napolnjuje vsa nebesa«’«.
V tem obdobju ji Sveti Duh razodene tudi novo razumevanje Marije. To razodetje je kasneje odločilno za nadaljnji razvoj karizme in za ustanovitev Dela, ki se po njej tudi imenuje.
Na duhovni poti, na katero smo stopili, nas je Chiara vedno spodbujala, naj bomo »vztrajni učenci velikega Učitelja«, pozorni na njegove občutljive in skrivnostne dotike ter posebej pozorni, da ne bi opustili nobenega izmed njegovih navdihov.
Tako je postala splošna praksa našega življenja »poslušati tisti glas«, glas Duha, ki prebiva v nas, »glas«, ki govori glasno, ki navdihuje, usmerja, če se postavimo v odnos ljubezni do Boga in do bratov. Ta glas nam pomaga v svet nositi revolucijo evangeljske ljubezni.
Med številnimi učinki Svetega Duha je eden, ki ga neprestano doživljamo v naših skupnostih in mestecih, na naših manjših in večjih srečanjih. To je tisto »vzdušje«, ki se ustvarja zaradi prisotnosti Vstalega Jezusa med nami (glej Mt 18,20) kot sad globoke edinosti.
Toda Jezus je lahko med nami samo takrat, kadar se naša medsebojna ljubezen meri z mero Njegove (»kakor sem vas jaz ljubil«). Zato je potrebno pogled usmeriti v Križanega, ki zaradi ljubezni izkuša celo zapuščenost, Ga prepoznati in ljubiti v vseh bolečinah, ki jih srečujemo ter postati nič kakor On.
»Zapuščeni Jezus je nič, je točka in skozi to točko (ki je Ljubezen, izničena do skrajnosti, ker je vse daroval) lahko prehaja samo preprostost, ki je Bog, Ljubezen. Samo Ljubezen prodre …« Tako lahko v nas živi Vstali in Vstali prinaša s seboj svojega Duha.
Kadar je Jezus med nami, izkušamo, da je glas Svetega Duha močno okrepljen, kot da govori preko »zvočnika«.
Na poseben način kličemo Svetega Duha tudi z našo tipično molitvijo »consenserint« v luči Jezusove besede: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji zedinjena v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. (glej Mt 18,19)«. S to molitvijo se obračamo k Očetu in mu zaupamo vse potrebe. Koliko raznolikih in nepredstavljivih milosti smo tako dosegli!
Izkusili smo tudi, kako Sveti Duh vstopa v življenje in v zgodovinsko pot vsakega posameznika in od znotraj obnavlja ne le podrobnosti, ampak celovito človeško stvarnost, da bi celotno človeštvo pripeljal do izpolnitve Božjega načrta sčlovekom in z vesoljem. In če za temelje odnosov med ljudmi postavimo medsebojno ljubezen kot odsev trinitarične ljubezni, lahko zares prenovimo svet na vseh področjih: političnem, kulturnem, umetniškem, izobraževalnem itn.
Chiara nam zaupa: »Razumela sem, da sem ustvarjena v dar tistemu, ki je ob meni in da je on od Boga ustvarjen v dar zame, kot je Oče v Sveti Trojici ves za Sina in Sin ves za Očeta. Zato je odnos med nami Sveti Duh, isti odnos, ki je med osebami Svete Trojice.«
Prepričani smo, da so lahko »nosilci« Svetega Duha tako majhni kot veliki in da lahko Sveti Duh božansko zasveti ne samo v Cerkvi, ampak tudi zunaj nje, v svetu, ki nam je zaupan. Povsod, kjer hodimo, smo poklicani puščati »svetlo sled« in dati naš prispevek človeštvu, ki nas obkroža, da bi skupaj odkrili resnični smisel našega bivanja.
Hotela bi zaključiti s Chiarinimi sanjami, ki jih je popolnoma zaupala Svetemu Duhu. Te sanje so tudi moje in mislim, da tudi vaše: »Sanjam, kako Sveti Duh nadaljuje z oživljanjem Cerkve in krepi »semena Besede« onstran nje, tako da v svet neprestano prodirajo novosti luči, življenja in del, ki jih On rojeva. Tako bi se vedno večje število mož in žena napotilo po pravih poteh, ki se zlivajo k Stvarniku, in postavilo svoje telo in dušo v službo Njemu.«
