Brez dvoma je Sveti Duh “neznani Bog”. O njem veliko govorimo, redki pa vedo, kdo je, kako deluje, v kakšno božjo lepoto in domišljijo se zna odeti.Čeprav se ni neposredno pokazal, so Chiara Lubich in njene prve tovarišice zaznale, da je deloval od vseh začetkov gibanja.
To je Bog, ki je skrbno ostajal skrit, če tako rečemo, in jih je učil, kaj je ljubezen – on, ki jo pooseblja, on, posrednik, ljubezen med Očetom in Sinom, on, “lahen vetrič”.
Chiara je zapisala: »V vsem našem novem življenju smo bile dan za dnem priče njegovega delovanja. To je bilo včasih nežno, drugič močno, včasih celo nasilno. Vendar ga skoraj nismo zaznale. Toda vse od tedaj, ko smo prvič izbrale Boga ljubezni, luč, ki je razsvetljevala evangeljske besede, od razkritja zapuščenega Jezusa, veselja, miru in luči, ki smo jo zaznavale, kako vre iz naših src, ko smo živele novo zapoved: vse to je bilo delovanje Svetega Duha. Res bi lahko rekle, da bi lahko na novo napisale zgodbo našega gibanja in jo v celoti pripisale Svetemu Duhu. Šele zdaj namreč vidimo, da je bil veliki protagonist naše pustolovščine, tisti, ki je sprožil vsako stvar.
Zdaj pa, ko se je razkril, kdo je bil v resnici za nas, lahko zaznamo njegove svetle sledi v neštevilnih znamenjih njegovega stalnega in nepredvidenega delovanja. Notranji glas, ki nas je vodil po novi poti, posebno ozračje na naših srečanjih, močna osvoboditev zaspanih moči, kar prečiščuje in prenavlja, božja alkimija, ki spreminja bolečino v ljubezen, izkušnje smrti in vstajenja: vse to in številni drugi presenetljivi pojavi, ki so spremljali našo življenjsko pot, ima eno samo ime, ki smo se ga naučili prepoznavati, da bi mu bili brezmejno hvaležni in da bi prosili za njegov poseg pri vseh naših vsakodnevnih opravilih, od najbolj preprostih do najbolj zahtevnih. On nas je opogumil, da smo stopili pred množice, da smo zapustili domovino, se spoprijeli s težavami, nasprotovanji, in to pogosto z veseljem. Najgloblje, najbolj korenito pa je nas je zaznamovalo, da je bil med nami vez edinosti.
Naša mistika namreč predpostavlja vsaj dva človeka, ki sta postala po deležnosti Bog in med katerima resnično veje Sveti Duh, to je tretji, Bog, ki ju použiva v eno, en sam Bog: „Kot jaz v tebi”[1], pravi Jezus Očetu. »Svetega Duha nam je Jezus podelil, da bi bili kot on in kot Oče. Sveti Duh je bil brez dvoma tudi pred tem v nas, ker smo bili kristjani. Tu pa je šlo za novo razsvetljenje, za njegovo novo razkritje v nas, zaradi česar smo soudeležni v novih binkoštih skupaj z vsemi cerkvenimi gibanji, ki prenavljajo obličje Cerkve.«
