Kardinal Koch, Maria Voce in Gottfried Locher v Berni na dnevu premišljevanja in dialoga, ki ga je organiziralo Gibanje fokolarov na temo edinosti kristjanov 50 let po drugem vatikanskem koncilu.
Zbrani so bili iz reformirane Cerkve, iz svobodnih Cerkva, metodisti in katoličani, osebnosti iz ekumenskega sveta, pastorji, župniki, pastoralni asistenti, člani različnih gibanj z vseh jezičnih območij Švice. 250 ljudi: toliko jih nihče ni pričakoval v dvorani v hotelu Kreuz v Berni, kjer je 8. novembra potekal ekumenski simpozij z naslovom “Ekumenizem: kam gre?”
Ob govorniški mizi so sedeli trije ugledni gostje: kardinal, laikinja in reformirani pastor. Iz Rima sta namreč pripotovala kardinal Koch, Švicar in sedanji predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov, in predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce; sprejel pa ju je Gottfried Locher, predsednik federacije evangeličanskih Cerkva v Švici (Fces). V svojih nagovorih so pregledali vidike ekumenskega zavzemanja z različnih zornih kotov, a skupnega močnega prepričanja, da se ekumenska pot lahko samo nadaljuje, ker brez nje ne moremo, kljub temu da je opaziti znake utrujenosti, zaradi česar se občasno zdi misija nemogoče. »Dokler se bomo na vso moč trudili za edinost,« je trdila prihodnja predsednica Skupnosti dela švicarskih krščanskih Cerkva (Clcc) Rita Famos, »smo na pravi poti. Pomeni, da nismo prenehali. Danes bi radi spodbudili dialog med tistimi, ki upajo s sanjami, in tistimi, ki delajo za edinost.«
Tako je ena izmed pasti ekumenske poti prav ta, da »se navadimo na razlike in si mislimo, da se dobro počutimo brez druge Cerkve,« je opozorilo Locherja. Morda »smo udobno posedeni« in ne razumemo več, da »je ta razkol škandalozen«. Zato je povabil, »da gradimo večjo edinost tam, kjer je zaenkrat možna«, da izhajamo iz reformiranih Cerkva po kantonih, ki so pogosto ravnodušne med seboj, in tako pride do večjega občestva in skupnega sporočila o pomembnih temah kot švicarska reformirana Cerkev. Na vso moč je vabil živeti preobrazujočo moč evangeljske besede.
Veliko je protagonistov na tej poti, ki so doživljali obdobja navdušenja in obdobja zastoja. Med temi so papeži, kakor je spomnil kardinal Koch in spregovoril o ekumenski strastni ljubezni, ki je na primer Janeza XXIII. leta 1960 vodila k ustanovitvi tajništva za spodbujanje edinosti kristjanov – to je sedanji Papeški svet, ki mu on predseduje -; Pavla VI., ki je bil zelo blizu svetu pravoslavja v Carigradu, saj je prav on med drugim izbrisal medsebojno izobčenje po 900 letih, in se je srečal z anglikanskim primasom Ramseyem; Janez Pavel II. s številnimi konkretnimi dejanji za ekumenizem pa vse do Benedikta XVI., ki je v svojem prvem sporočilu zatrdil, da hoče z vsemi močmi delati za edinost kristjanov.
Toda ne obstaja samo ekumenizem, ki ga spodbujajo odgovorni za Cerkve, prav tako ne samo ekumenizem teologov. Obstaja in je bistven ekumenizem baze, ekumenizem življenja, ekumenizem ljudstva. Prav o tem je govorila Maria Voce – navajala je konkretne izkušnje otrok in odraslih iz različnih držav – ki je zelo poudarila življenje evangeljske besede, vero v Jezusovo obljubo, da bo navzoč, “kjer sta dva ali jih je več zbranih” v njegovem imenu (Mt 18,20), ljubezen do križanega in zapuščenega Jezusa, ki je simbol vsake needinosti. Te močne točke duhovnosti Gibanja se razkrivajo “ekumenske” iz življenja, saj so odprle dialog med kristjani različnih Cerkva (danes jih je 350) in te odkrivajo enkrat v eni, drugič v drugi točki bistvene prvine svoje vere. To je »ekumenizem iz osnove, ki ni v nasprotju z drugim ekumenizmom. To je vrsta dialoga, ki je lahko kot dobra zemlja, na kateri se lahko druge oblike dialoga razcvetijo in razvijejo«, so bile besede predsednice Gibanja.
Veliko je obstoječih dialogov med Cerkvami, veliko je vrst dialogov, različne so dosežene ravni. Težav ne manjka in te pogosto kažejo, kot da je cilj uresničene Jezusove oporoke daleč .Včasih zaidemo s poti, po kateri je treba hoditi, zato se bolj oddaljujemo, kot približujemo. V dvorani so omenili, da Jezus v svoji molitvi ni zapovedal edinosti. Očeta je zanjo prosil. Zato smo kristjani poklicani sodelovati strastno in potrpežljivo pri njenem ustvarjanju. Toda edinost je Božji dar, za katerega moramo skupaj prositi. Prav tako moramo skupaj čutiti bolečino ločenosti, skupaj priznati krivdo za needinost, skupaj delati na tem, da “bi bili vsi eno”. Vedno bolj razkristjanjena družba zahteva pričevanje in zavzemanje zedinjenih kristjanov. Tudi o tem so vsi prepričani.
dopisnica Aurora Nicosia (vir: Città Nuova online)
