O potovanju Marie Voce v Švico smo že spregovorili na teh straneh. V tem članku je pregled celotnega bivanja tam s pogledom v prihodnost. V devetih dnevih v teh krajih (od 2. do 11. novembra) je bil program nabit z raznimi srečanji z ljudmi najrazličnejših starosti in pripadnosti Gibanju, z ekumenskimi osebnostmi države in s srečanji bolj zasebne narave.
Zadnje srečanje je bilo s skupino 120 gen 3, otrok, ki živijo duhovnost Gibanja, in animatorjev Otrok za edinost.
Živahnost je v takih primerih nujna, a tukaj je mogoče izkusiti tudi vitalnost izkušnje, ki pritegne številne otroke po vsej Švici. Pa še konkretnost nekaterih pobud, na primer skupine otrok, ki so preživeli en teden na Hrvaškem. Ti so bili v stiku z družinami, ki imajo večje probleme kot tiste v Švici, so pa srečne. Učili so se vrednotiti tisto, kar imajo, »da so pozorni na to, da pojedo vse, tudi že malo star kruh,« je povedala ena izmed njih. »Prevzelo me je, ko sem videla, da gredo v nedeljo vsi otroci v cerkev; že to je zelo lepo in cerkve so bile vedno prepolne,« je podčrtala druga. Tudi v centru mariapoli v Baaru, kjer je potekalo srečanje, niso manjkale solidarnostne iniciative v teku leta, da bi razvijali kulturo dajanja, značilno za Otroke za edinost.
Za Mario Voce in Giancarla Falettija so bila vprašanja otrok priložnost, da sta povedala veliko osebnih izkušenj in kak “trik”, da bi postali veliki v ljubezni. »Ko smo pred ljudmi, ki jih je težko ljubiti, je to priložnost, da se poveča življenje Jezusa v nas. Prav tam nam Jezus daje, da ljubimo z njegovo ljubeznijo. Moja ljubezen se ne krepi tedaj, ko me drugi hvalijo, ampak ko se čutim ranjenega v sebi in še naprej ljubim,« je povedal sopredsednik. Maria Voce je priporočila, »naj bodo vedno podjetni, da ničesar ne pričakujejo v zameno.« Razložila je, da ni dovolj reči otroku, da je naredil narobe, ker je kradel, ampak mu je treba razložiti, da je s tem »zmanjšal občestvo med vsemi, da je vzpostavil odnose strahu, nezaupanja.«
Prav tako močan dialog sta vzpostavila prejšnji dan, 10. novembra, z mladimi, katerim sta pustila nalogo, naj se zaženejo in živijo za zedinjen svet z ljubeznijo, ki je polna ognja, da bi bili nova generacija, ki je vedno pripravljena dati svetu dušo, ki jo potrebuje.
Prav tako kot mladi in najmlajši, so v “revolucijo ljubezni” pritegnjeni tudi odrasli, ki si prizadevajo ustvarjati bratstvo. »Ko sem nekega dne šla mimo kioska,« je povedala ena izmed njih, »sem opazila, da so med igračami pornografske zgoščenke. Opogumila sem se in govorila s prodajalko, nato z direktorjem in končno z odgovornim za kiosk. Ni bilo lahko, ker je bilo moje ravnanje, kakor so me opozorili, kaplja v ocean. Toda ko sem se čez nekaj dni vrnila tam mimo, mi je prodajalka prišla naproti in mi povedala, da ji je odgovorni rekel, naj odstrani tiste zgoščenke s polic.«
Ideal edinosti je prispel v Švico v petdesetih letih, zato ima tu dolgo zgodovino. Številni so pionirji bratstva in to ne samo znotraj Katoliške cerkve. Še več, prvi, ki je spoznal fokolarine v Italije, je bil reformirani arhitekt. V teh letih so se dogajale številne pobude ekumenskega značaja, v katere je bila Chiara Lubich neposredno vključena. Zanjo je bila Švica, v kateri je preživljala poletja in druga obdobja v teku leta, druga domovina.
Vendar skupnost Gibanja v tej državi ne živi samo ekumenske razsežnosti, temveč tudi medversko in mednarodno. Duhovnost edinosti so spoznali ljudje različnih verstev, ki so prišli v Švico zaradi težkih razmer v svojih državah. Ti pričajo, kako jim je ideal edinosti pomagal pri vključevanju v to družbo, kar ni niti najmanj lahko.
V dialogu Marie Voce in Giancarla Falettija z dvorano, v katero je prišlo tisoč ljudi iz celotne Švice, so posebej odzvanjali nekateri predlogi: večati tok ljubezni v svetu ‒ če ostajamo v svoji skupini, je zedinjeni svet utopija; če ga torej hočemo ustvarjati, je treba prestopiti meje, stopiti onkraj njih; odgovoriti na spodbudo Boga, ki hoče, da storimo kaj več, kakor do zdaj; zavzemati se z navdušenjem za edinost med cerkvami; biti vsi aktivni v ustvarjanju boljše družbe, dinamično; meriti na velike stvari, kajti z Bogom med nami je vse mogoče.
Aurora Nicosia
