Počasi se razmere zaradi največje poplave na Tajskem v njenih zadnjih petdesetih letih izboljšujejo.
Nekaj številk o sedanjem stanju:
Od 10 milijonov prebivalcev v Bangkoku je 7 milijonov ljudi prizadetih; okoli 700 je žrtev.
Voda je preplavila 80 % površine mesta. Od 50 četrti Bangkoka je samo 9 četrti ostalo na suhem: vse druge so imele od 20 do 200 centimetrov vode. 17 provinc je neposredno prizadetih.
Vrednotijo, da je 37 milijard škode.
60 milijonov ton pridelkov (v glavnem riž) je izgubljenih.
8 največjih industrijskih področij je poplavljenih, izgubjenih je kakih 1.200.000 delovnih mest, s tem pa so povezane posledice za industrijo Tajske in drugih držav (Japonska ima približno 40% svojih tovarn v osmih poplavljenih industrijskih conah).
Elena in Chun, odgovorna za Tajsko, sta napisala: Julija se je po enomesečnem zamiku začela deževna doba, dež je bil tako močan, da je kmalu dosegel dvojno količino leta 2010. Septembra je bilo hudo in oktobra zelo hudo.
Bangkok se imenuje ‘Benetke na Vzhodu’, ima kakih 2000 km kanalov, zaradi česar je mesto dobro pripravljeno na odtok deževnice, a prav gotovo ne za tako velike količine. Strokovnjaki so se znašli pred nepredvidenimi okoliščinami.
Številni so zapustili Bangkok. Prizori kot v filmu, čeprav ljudi ni zagrabila panika. Skupaj z drugimi smo se odločili ostati, biti blizu ljudem in narediti ves naš del. Ljudje so si začeli pomagati, čeprav se niso poznali, morda se prej niso zanimali drug za drugega. Kdo je rešil državo pred še hujšimi posledicami te naravne nesreče? Ljudje, ki so ljubili in se darovali onkraj svojih moči; ljudje s poplavljeno hišo, ki so se žrtvovali (na severu od starega letališča), da bi se rešila pred vodo vsaj kakšna četrt Bangkoka; ljudje, ki so znali imeti srce za druge … in teh je bilo veliko.
Tudi najbogatejši, časnikarji, filmski igralci so hodili naokoli s čolni in osebno delili hrano. Življenje v mestu so rešili običajni ljudje, ki so vzbudili upanje, da ‘bomo skupaj uspeli’. Seveda tudi vojaki, številni državni uslužbenci, ki so delali več kot 15 ur na dan, da bi prinašali pomoč; celo starke, ki so šle kuhat v sprejemne centre. Ali budistični menihi, ki so sprejeli več tisoč ostarelih, bolnikov, otrok, mater v svoje samostane; ali duhovnik, ki je napolnil zasebno šolo z ljudmi, ki so ostali brez vsega, in potem zopet šel s čolnom obiskat ljudi na strehah svojih domov. To je prava Tajska, ki se uči živeti, se veseliti in trpeti s trpečimi. To je čudež življenja in ljubezni, ki premaga smrt.
Tudi mi iz Gibanja smo si zavihali rokave. Prizadetih je bilo precej naših družin, nekateri so imeli več tednov vodo v hiši. Nekateri med nami so hodili prosit za pomoč za poplavljene na avtobusne postaje ali so odšli pomagat v sprejemne centre. Odprli smo naše hiše in sprejemali tiste, ki so prosili za pomoč; vsak dan smo klicali ljudi po telefonu, da bi čutili našo ljubezen, jih opogumili in utrdili edinost med nami. V tem tragičnem obobju je prišel na dan najlepši vidik tajskega naroda: ne glede na politične razlike, ki so pred letom in pol tako razdelile državo, je prevladala velika ljubezen do bližnjega, ki trpi.
Reporterka CNN je ta tok solidarnosti, ki je preplavil celotno tajsko družbo, označila za “izjemen družbeni pojav”. Tudi mi smo živeli rek, ki kroži te dneve: “Tajcev ne moremo zapustiti”. Ljubezen nas je vse naredila za Tajce, čeprav smo se rodili drugje v svetu. Nihče ne ve natančno, kdaj se bo vrnila normalnost. A gremo naprej in vsak dan premagujemo veliko težav.
Povezava do članka o Gibanju na Tajskem.
Elena Oum in Chun Boc Tay
Vir: www.focolare.org